Ivo Prančič je sprejel izziv, da v razsežnem galerijskem prostoru razstavi res velika platna. Na slikah so se pojavile ogromne elipse, odmev njegovega slikarstva izpred desetletij. Prisega na procesualnost v ustvarjanju; slika impulzivno in intuitivno, pusti se presenetiti sliki, ki ga vodi, poliva barvo in obrača platna. V drugi fazi je bolj razumski, uporablja šablone in štampiljke. Enkrat na teden se odpelje v Goriška brda, kjer ga v ateljeju nagovori nedokončana slika. Živko Marušič si je dodal hčerkino ime IRA, ko sta skupaj slikala na isto platno. Rojen je v Italiji, študiral je v Benetkah in tudi pozneje je veliko potoval čez mejo. Zato je začel slikati na dolge, ozke trakove, da je lahko slike spravil v žep. Koper je bil zanimiv prostor za umetnost nove podobe, in na obisk so prihajala velika imena svetovnega slikarstva. Marušičeve podobe so provokativne, živih barv, sam pa najraje slika v zatemnjenih prostorih. »Človek je narejen za to, da misli, da sanja,« pravi. In Živko sanja vse življenje. Tako Prančič kot Marušič še vedno verjameta v slikarstvo in njegovo moč. Prepričana sta, da pride čas, ko bo podoba, olje na platnu, spet spoštovana.
Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družbena omrežja (Twitter, Facebook, Scribble, ...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikov. S pritiskom se strinjate z uporabo piškotkov!
Na spletnih straneh RTV Slovenija uporabljamo piškotke, s pomočjo katerih izboljšujemo Vašo uporabniško izkušnjo in zagotavljamo kakovostne vsebine. Z nadaljnjo uporabo se strinjate z uporabo piškotkov - podrobnosti. | več o piškotkih
