Dušan Puh, 3. del

Spomini

recording logo

253

Dušan Puh, danes 97-letni upokojeni odvetnik iz Portoroža, je bil rojen leta 1922 v Velikih Laščah. Njegov oče in vsi Puhovi možje nekaj rodov nazaj so bili krojači. Mladost je Dušan preživljal v Laščah in njegova pripoved nam slikovito pričara utrip kraja med obema vojnama. Leta 1932 so se Puhovi, da bi lahko omogočili nadarjenim otrokom nadaljnje šolanje, preselili v Ljubljano. Na ljubljanski realni gimnaziji je bil Dušan med liberalnimi dijaki, pripadniki sokolskega gibanja. Že takoj po italijanski okupaciji se je leta 1941, skupaj z drugimi levo usmerjenimi sošolci, vključil v delovanje Osvobodilne fronte. Bil je izdan, ujet in zaprt, pa kmalu izpuščen, ko so ga Italijani ujeli drugič, pa so ga junija 1942 poslali v koncentracijsko taborišče Gonars. Po kapitulaciji Italije so taboriščniki iz Gonarsa pobegnili. Dušan Puh se je takrat priključil partizanom, ki so se borili v Slovenski Benečiji in Posočju. Bil je obveščevalni oficir v I. soški brigadi, večino svojega partizanskega obdobja pa je bil v Istrskem odredu, kjer je bil politkomisar 3. bataljona. Pozneje je bil v 1. slovenski artilerijski brigadi, s katero je sodeloval tudi v zaključnih bojih pred Ljubljano. Po vojni je moral še nekaj let ostati v Jugoslovanski ljudski armadi. Dolgo so zavračali vse njegove vloge za demobilizacijo in ni dobil dovoljenja za študij prava, za katerega se je odločil že v zgodnji mladosti. Leta 1955 je bil pri 32 letih s činom majorja v vojski upokojen. Po končanem študiju prava se je zaposlil kot sodnik na sodišču v Piranu in pozneje v Kopru, na slovenski obali, v katero se je zaljubil še kot istrski partizan. Ker je spregledal, da kot sodnik »ni mogel uresničevati tistega, kar je za svobodno družbo najpomembnejše: da prav vsakdo odgovarja za kršitev pravnih predpisov« in po tretjem poskusu, da bi ga izključili iz partije, se je odločil zapustiti sodniški poklic in je leta 1967 postal odvetnik. Že desetletja živi v Portorožu in je tudi v pokoju še zmeraj družbeno zelo aktiven, saj deluje v civilno družbenih gibanjih, predvsem v zvezi z južno mejo med Slovenijo in Hrvaško ter na področju ekologije. Njegov sin Dušan Puh ml., po študiju tudi pravnik, je postal vrhunski profesionalni jadralec.

Dušan Puh, 3. del

Spomini

Dušan Puh, danes 97-letni upokojeni odvetnik iz Portoroža, je bil rojen leta 1922 v Velikih Laščah. Njegov oče in vsi Puhovi možje nekaj rodov nazaj so bili krojači. Mladost je Dušan preživljal v Laščah in njegova pripoved nam slikovito pričara utrip kraja med obema vojnama. Leta 1932 so se Puhovi, da bi lahko omogočili nadarjenim otrokom nadaljnje šolanje, preselili v Ljubljano. Na ljubljanski realni gimnaziji je bil Dušan med liberalnimi dijaki, pripadniki sokolskega gibanja. Že takoj po italijanski okupaciji se je leta 1941, skupaj z drugimi levo usmerjenimi sošolci, vključil v delovanje Osvobodilne fronte. Bil je izdan, ujet in zaprt, pa kmalu izpuščen, ko so ga Italijani ujeli drugič, pa so ga junija 1942 poslali v koncentracijsko taborišče Gonars. Po kapitulaciji Italije so taboriščniki iz Gonarsa pobegnili. Dušan Puh se je takrat priključil partizanom, ki so se borili v Slovenski Benečiji in Posočju. Bil je obveščevalni oficir v I. soški brigadi, večino svojega partizanskega obdobja pa je bil v Istrskem odredu, kjer je bil politkomisar 3. bataljona. Pozneje je bil v 1. slovenski artilerijski brigadi, s katero je sodeloval tudi v zaključnih bojih pred Ljubljano. Po vojni je moral še nekaj let ostati v Jugoslovanski ljudski armadi. Dolgo so zavračali vse njegove vloge za demobilizacijo in ni dobil dovoljenja za študij prava, za katerega se je odločil že v zgodnji mladosti. Leta 1955 je bil pri 32 letih s činom majorja v vojski upokojen. Po končanem študiju prava se je zaposlil kot sodnik na sodišču v Piranu in pozneje v Kopru, na slovenski obali, v katero se je zaljubil še kot istrski partizan. Ker je spregledal, da kot sodnik »ni mogel uresničevati tistega, kar je za svobodno družbo najpomembnejše: da prav vsakdo odgovarja za kršitev pravnih predpisov« in po tretjem poskusu, da bi ga izključili iz partije, se je odločil zapustiti sodniški poklic in je leta 1967 postal odvetnik. Že desetletja živi v Portorožu in je tudi v pokoju še zmeraj družbeno zelo aktiven, saj deluje v civilno družbenih gibanjih, predvsem v zvezi z južno mejo med Slovenijo in Hrvaško ter na področju ekologije. Njegov sin Dušan Puh ml., po študiju tudi pravnik, je postal vrhunski profesionalni jadralec.