Ladica Štritof, roj. Petrič, 3. del

Spomini

recording logo

708

Ladica Petrič, poročena Štritof, se je rodila leta 1929 v Markovcu pri Starem trgu pri Ložu na Notranjskem. Pomladi 1942 je oče odšel v partizane, mama pa je ostala doma s petimi otroki, od katerih je bila Ladica s 13 leti najstarejša, najmlajši pa še dojenček. Doživljali so vse stiske, fašistično nasilje, požiganje vasi in streljanje talcev v hudi italijanski roški ofenzivi poleti 1942. Jeseni istega leta so partizani napadli italijanske in belogardistične postojanke v Starem trgu, Ložu in drugih vaseh in da bi se ognili represalijam nad svojci partizanov, so aktivisti in partizani umaknili partizanske družine, ženske, otroke in starostnike, globoko v gozdove, kjer so se morali večkrat seliti. V več gozdnih taboriščih so v najtežjih pogojih, tako rekoč na prostem in brez vsega, preživeli tudi zimo med letoma 1942 in 1943. In v tej zimi, tik pred Božičem, so Italijani in belogardisti napadli njihovo civilno taborišče ter ga brutalno razbili. Aprila 1943, ob Veliki noči, so belogardisti v zasedi pričakali partizansko patruljo, ki je begunce v taborišču oskrbovala s hrano in ob tej priliki so ustrelili tudi Ladičinega očeta. Maja 1944 so begunce iz civilnega taborišča, zaradi načina življenja organizirane kot partizanski bataljon, umaknili na osvobojeno ozemlje v Beli Krajini. Tam je Ladica končala bolničarski tečaj in se vrnila v svojo Loško dolino. Delovala je v civilni bolnici v Starem trgu pri Ložu in hkrati obiskovala tamkajšnjo partizansko gimnazijo, potem pa doživela, kako so domobranci napadli in razdejali tako bolnico kot gimnazijo. Po vojni je od vsega hudega njihova mama zbolela in umrla, za šestnajstletno Ladico in njene štiri mlajše brate in sestro, vojne sirote, pa je nastopilo novo zelo težko obdobje.

Ladica Štritof, roj. Petrič, 3. del

Spomini

Ladica Petrič, poročena Štritof, se je rodila leta 1929 v Markovcu pri Starem trgu pri Ložu na Notranjskem. Pomladi 1942 je oče odšel v partizane, mama pa je ostala doma s petimi otroki, od katerih je bila Ladica s 13 leti najstarejša, najmlajši pa še dojenček. Doživljali so vse stiske, fašistično nasilje, požiganje vasi in streljanje talcev v hudi italijanski roški ofenzivi poleti 1942. Jeseni istega leta so partizani napadli italijanske in belogardistične postojanke v Starem trgu, Ložu in drugih vaseh in da bi se ognili represalijam nad svojci partizanov, so aktivisti in partizani umaknili partizanske družine, ženske, otroke in starostnike, globoko v gozdove, kjer so se morali večkrat seliti. V več gozdnih taboriščih so v najtežjih pogojih, tako rekoč na prostem in brez vsega, preživeli tudi zimo med letoma 1942 in 1943. In v tej zimi, tik pred Božičem, so Italijani in belogardisti napadli njihovo civilno taborišče ter ga brutalno razbili. Aprila 1943, ob Veliki noči, so belogardisti v zasedi pričakali partizansko patruljo, ki je begunce v taborišču oskrbovala s hrano in ob tej priliki so ustrelili tudi Ladičinega očeta. Maja 1944 so begunce iz civilnega taborišča, zaradi načina življenja organizirane kot partizanski bataljon, umaknili na osvobojeno ozemlje v Beli Krajini. Tam je Ladica končala bolničarski tečaj in se vrnila v svojo Loško dolino. Delovala je v civilni bolnici v Starem trgu pri Ložu in hkrati obiskovala tamkajšnjo partizansko gimnazijo, potem pa doživela, kako so domobranci napadli in razdejali tako bolnico kot gimnazijo. Po vojni je od vsega hudega njihova mama zbolela in umrla, za šestnajstletno Ladico in njene štiri mlajše brate in sestro, vojne sirote, pa je nastopilo novo zelo težko obdobje.