Olga Tokarczuk: Jakobove bukve

Sobotno branje

recording logo

208

Ko so po enoletnem premoru, ki mu je botroval spolni in finančni škandal, ki je pretresel njihovo institucijo, člani švedske akademije, telesa, ki izbira prejemnika Nobelove nagrade za književnost, 10. oktobra letos naposled razglasili nagrajenko za leto 2018, se ni nihče posebej čudil ali razburjal. Kar je, če pomislimo na žolčne odzive, ki zadnja leta pogosto spremljajo odločitev, komu naj pripade najprestižnejša literarna nagrada na svetu, skorajda že presenetljivo. Prestižno priznanje je tokrat očitno šlo v prave roke; prejela ga je svetovno priznana poljska pisateljica, Olga Tokarczuk. Ko pregledujemo njen zdaj ovenčani opus – pet romanov Olge Tokarczuk je v zadnjem desetletju in pol že bilo prevedenih v slovenščino, umetnica pa je leta 2013 prejela tudi našo vilenico –, nikakor ne moremo mimo Jakobovih bukev. Gre za obširen zgodovinski roman, ki ga je pisateljica umestila v 18. stoletje. In čeprav imamo tu opravka z monumentalno fresko o življenju v vzhodni Srednji Evropi pred poltretjim stoletjem, ki se suvereno giblje med različnimi deželami, verami in družbenimi razredi, samo jedro romana predstavlja pripoved o Jakobu Franku in njegovih frankistih – članih skrivnostne, ezoterične in danes večidel pozabljene odpadniške judovske ločine, ki je večidel delovala na vzhodu tedanje Poljske. Prav Jakobovim bukvam smo se posvetili tudi v tokratnem Sobotnem branju in preverjali, zakaj je ta knjiga v očeh svojih bralk in bralcev navsezadnje obveljala za roman, s katerim je Olga Tokarczuk prevetrila oziroma pomladila zvrst zgodovinskega romana. Tako smo v pogovoru z Jano Unuk, ki je delo pred dvema letoma mojstrsko prevedla za založbo KUD Police Dubove, poizvedovali, kako je pisateljica zgodovinski roman prilagodila interesom, potrebam in senzibilnostim 21. stoletja in v isti sapi presegla žanrski model, ki ga je pred dobrim stoletjem pomagal vzpostaviti prvi poljski nobelovec Henryk Sienkiewicz. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Olga Tokarczuk: Jakobove bukve

Sobotno branje

Ko so po enoletnem premoru, ki mu je botroval spolni in finančni škandal, ki je pretresel njihovo institucijo, člani švedske akademije, telesa, ki izbira prejemnika Nobelove nagrade za književnost, 10. oktobra letos naposled razglasili nagrajenko za leto 2018, se ni nihče posebej čudil ali razburjal. Kar je, če pomislimo na žolčne odzive, ki zadnja leta pogosto spremljajo odločitev, komu naj pripade najprestižnejša literarna nagrada na svetu, skorajda že presenetljivo. Prestižno priznanje je tokrat očitno šlo v prave roke; prejela ga je svetovno priznana poljska pisateljica, Olga Tokarczuk. Ko pregledujemo njen zdaj ovenčani opus – pet romanov Olge Tokarczuk je v zadnjem desetletju in pol že bilo prevedenih v slovenščino, umetnica pa je leta 2013 prejela tudi našo vilenico –, nikakor ne moremo mimo Jakobovih bukev. Gre za obširen zgodovinski roman, ki ga je pisateljica umestila v 18. stoletje. In čeprav imamo tu opravka z monumentalno fresko o življenju v vzhodni Srednji Evropi pred poltretjim stoletjem, ki se suvereno giblje med različnimi deželami, verami in družbenimi razredi, samo jedro romana predstavlja pripoved o Jakobu Franku in njegovih frankistih – članih skrivnostne, ezoterične in danes večidel pozabljene odpadniške judovske ločine, ki je večidel delovala na vzhodu tedanje Poljske. Prav Jakobovim bukvam smo se posvetili tudi v tokratnem Sobotnem branju in preverjali, zakaj je ta knjiga v očeh svojih bralk in bralcev navsezadnje obveljala za roman, s katerim je Olga Tokarczuk prevetrila oziroma pomladila zvrst zgodovinskega romana. Tako smo v pogovoru z Jano Unuk, ki je delo pred dvema letoma mojstrsko prevedla za založbo KUD Police Dubove, poizvedovali, kako je pisateljica zgodovinski roman prilagodila interesom, potrebam in senzibilnostim 21. stoletja in v isti sapi presegla žanrski model, ki ga je pred dobrim stoletjem pomagal vzpostaviti prvi poljski nobelovec Henryk Sienkiewicz. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva