Krščanstvo in živali

Sedmi dan

recording logo

Ljudje smo vse bolj občutljivi glede ravnanj z živalmi. Moralni teolog in visokošolski učitelj na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Roma Globokar odgovarja na več vprašanj, ki se porajajo ob človekovem ravnanju z živalmi v luči krščanske etike. Pravi, da mora človek ponovno premisliti o svojem življenju in prehranjevanju, saj je s svojim načinom življenja spremenil naravo tako, da ga to spremenjeno naravno okolje zdaj ogroža. Tudi če človek ne bi postal bolj odgovoren do naravnega okolja, tudi če ne bi prepoznal vrednosti v živalih, bo moral že zaradi samega sebe spremeniti svoj odnos do stvarstva. Dr. Globokar kritično ugotavlja, da sta krščanska teologija in uradna Katoliška cerkev predolgo odlašali s poglobljenim razmišljanjem o človekovem odnosu do živali in narave. Razlog za takšno držo najverjetneje po Globokarju tiči v tem, da so prva ekološka gibanja pokazala na krščanstvo kot na glavnega krivca za izkoriščevalsko držo človeka. »Ekološka gibanja so videla v krščanskem navodilu na začetku Svetega pisma »naj človek gospoduje zemlji in naj si jo podvrže« božji mandat človeku, da lahko uporablja celotno stvarstvo, tudi živa bitja kot surovine, zato da si bo izboljšal življenje,« premišljuje dr. Globokar. »Če pa mi pogledamo v Sveto pismo, se poglobimo v njegovo sporočilo, potem pa vidimo, da človek nikakor ni postavljen kot edini gospodar. Stvarnik je Bog, človek je postavljen kot skrbnik zemlje, da jo ohranja in varuje. Bog ustvarja živali podobno kot človeka. Oboji imajo življenjski dih, nefeš v hebrejščini, ki je bil dan od Boga.« Zato moramo kristjani spremeniti svoj odnos do živali: »Ljudje in živali smo ustvarjeni od Boga in od Boga imamo notranjo vrednost. Če verujemo v Boga stvarnika, potem ne moremo njegove stvari zlorabljati in uporabljati poljubno.« Po drugi strani pa krščanstvo, v nasprotju od skrajnih ekoloških gibanj, zagovarja razliko med človekom in živalmi. »Človeku smo dolžni brezpogojno spoštovanje in ga nikoli ne smemo ubiti, nikoli ne smemo poseči v svetost njegovega življenja, medtem ko pa je živali dovoljeno ubijati, vendar ne brez utemeljenega razloga. Izključno takrat, ko jih potrebujemo za prehranjevanje. To, da človek potrebuje hrano, pa je dejstvo, kajti s pridelavo le rastlinske hrane, na primer soje, bi naravi povzročil tudi ogromno škode. Vsa živa bitja potrebujejo živalsko ali rastlinsko hrano. S prehranjevanjem posegamo v življenje drugih živih bitij kot preostala živa bitja.,« ugotavlja dr. Globokar. Sveto pismo na začetku opisuje človeka kot vegetarijanca, spomni dr. Globokar. To pa zaradi podobe raja, kjer ni bilo nasilja. Ko pa sveta knjiga opisuje resnično življenje, prelivanje krvi med ljudmi in živalmi, pa sledi navodilo po zavezi z Noetom, da človek ne sme zaužiti krvi, ker je v njej nefeš, duša, in ta pripada Bogu. »To bi moral imeti v obziru sodoben človek. Skratka, ko jemo meso, da vemo, da je bilo ustvarjeno za življenje, da ga je ustvaril Bog. Če tudi se prehranjujemo z mesom, vemo, da je to dar in ga zaužijemo v hvaležnosti. Ne pa brez kakršnekoli zavesti živimo in se prehranjujemo.« Ali je v luči krščanske etike sprejemljivo rediti živali za zakol, ubijati divje živali, ali pa na njih delati poskuse. Je rešitev morebiti veganstvo, morebiti vegetarijanstvo. Sveto pismo na začetku človeka opisuje kot vegetarijanca, na vsa ta vprašanja odgovarja dr. Globokar.

Krščanstvo in živali

Sedmi dan

Ljudje smo vse bolj občutljivi glede ravnanj z živalmi. Moralni teolog in visokošolski učitelj na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Roma Globokar odgovarja na več vprašanj, ki se porajajo ob človekovem ravnanju z živalmi v luči krščanske etike. Pravi, da mora človek ponovno premisliti o svojem življenju in prehranjevanju, saj je s svojim načinom življenja spremenil naravo tako, da ga to spremenjeno naravno okolje zdaj ogroža. Tudi če človek ne bi postal bolj odgovoren do naravnega okolja, tudi če ne bi prepoznal vrednosti v živalih, bo moral že zaradi samega sebe spremeniti svoj odnos do stvarstva. Dr. Globokar kritično ugotavlja, da sta krščanska teologija in uradna Katoliška cerkev predolgo odlašali s poglobljenim razmišljanjem o človekovem odnosu do živali in narave. Razlog za takšno držo najverjetneje po Globokarju tiči v tem, da so prva ekološka gibanja pokazala na krščanstvo kot na glavnega krivca za izkoriščevalsko držo človeka. »Ekološka gibanja so videla v krščanskem navodilu na začetku Svetega pisma »naj človek gospoduje zemlji in naj si jo podvrže« božji mandat človeku, da lahko uporablja celotno stvarstvo, tudi živa bitja kot surovine, zato da si bo izboljšal življenje,« premišljuje dr. Globokar. »Če pa mi pogledamo v Sveto pismo, se poglobimo v njegovo sporočilo, potem pa vidimo, da človek nikakor ni postavljen kot edini gospodar. Stvarnik je Bog, človek je postavljen kot skrbnik zemlje, da jo ohranja in varuje. Bog ustvarja živali podobno kot človeka. Oboji imajo življenjski dih, nefeš v hebrejščini, ki je bil dan od Boga.« Zato moramo kristjani spremeniti svoj odnos do živali: »Ljudje in živali smo ustvarjeni od Boga in od Boga imamo notranjo vrednost. Če verujemo v Boga stvarnika, potem ne moremo njegove stvari zlorabljati in uporabljati poljubno.« Po drugi strani pa krščanstvo, v nasprotju od skrajnih ekoloških gibanj, zagovarja razliko med človekom in živalmi. »Človeku smo dolžni brezpogojno spoštovanje in ga nikoli ne smemo ubiti, nikoli ne smemo poseči v svetost njegovega življenja, medtem ko pa je živali dovoljeno ubijati, vendar ne brez utemeljenega razloga. Izključno takrat, ko jih potrebujemo za prehranjevanje. To, da človek potrebuje hrano, pa je dejstvo, kajti s pridelavo le rastlinske hrane, na primer soje, bi naravi povzročil tudi ogromno škode. Vsa živa bitja potrebujejo živalsko ali rastlinsko hrano. S prehranjevanjem posegamo v življenje drugih živih bitij kot preostala živa bitja.,« ugotavlja dr. Globokar. Sveto pismo na začetku opisuje človeka kot vegetarijanca, spomni dr. Globokar. To pa zaradi podobe raja, kjer ni bilo nasilja. Ko pa sveta knjiga opisuje resnično življenje, prelivanje krvi med ljudmi in živalmi, pa sledi navodilo po zavezi z Noetom, da človek ne sme zaužiti krvi, ker je v njej nefeš, duša, in ta pripada Bogu. »To bi moral imeti v obziru sodoben človek. Skratka, ko jemo meso, da vemo, da je bilo ustvarjeno za življenje, da ga je ustvaril Bog. Če tudi se prehranjujemo z mesom, vemo, da je to dar in ga zaužijemo v hvaležnosti. Ne pa brez kakršnekoli zavesti živimo in se prehranjujemo.« Ali je v luči krščanske etike sprejemljivo rediti živali za zakol, ubijati divje živali, ali pa na njih delati poskuse. Je rešitev morebiti veganstvo, morebiti vegetarijanstvo. Sveto pismo na začetku človeka opisuje kot vegetarijanca, na vsa ta vprašanja odgovarja dr. Globokar.