Ob 80. obletnici upora proti okupatorju, posnetek proslave na Mali gori nad Ribnico

Proslave in slavnostne seje

recording logo

Upor v samoobrambi je naravna pravica vsakega naroda. Je celo zgodovinska dolžnost, ko je ogrožena narodova pravica do svobode ali suverenosti. Upor za samoohranitev je dejanje s čistim namenom, vredno spoštovanja. V vsebinskem delu bo poudarjena čistost misli in duha, izražena v poeziji malo znanih ali celo nekoliko zamolčanih avtorjev Franceta Balantiča in Lojzeta Grozdeta, po drugi strani pa v verzih zgodovinsko uveljavljenega pesnika Karla Destovnika Kajuha. Prav preplet obeh poetik in subtilno izbranih glasbenih povezovalnih elementov bo skušal čim bolje osvetliti čas, ki je še danes zarezan v srčiko zgodovinske zavesti slovenskega naroda kot nedokončana zgodba. Zaradi neprestanega, skoraj trideset let dolgega izkoriščanja zgodovinskih dogodkov med drugo svetovno vojno za dnevna politična in svetovno nazorska prerekanja, se vse bolj izgublja temelj in bistvo državnega praznika, ki ga povsem jasno določa in pojasnjuje ime: “dan upora proti okupatorju”. Bistvo praznika je spoštovanje upora, kot osebnega, družbenega in nacionalnega dejanja v hipu, ko je bila narodova samobitnost na meji izničenja. Upor je spoštovanje lastne samobitnosti in človeškega dostojanstva. Upor je zavest in spoštovanje narodove samobitnosti pred lastnim svetovnim nazorom, mimo političnega prepričanja in daleč od materialnih koristi. Upor je etično dejanja pokončnih ljudi! In tu in pri tem ideološke in dnevno politične interpretacije zgodovine izgubijo vse argumente in vso težo. Najprej pa je upor tako intimno dejanje, da ga lahko najbolj pretanjeno izrazi pesem. Zato, ker so bile v viharju bitk, spopadu množic, največje žrtve povsem intimne, ker sta se v istem hipu srečevala neizmerna ljubezen in smrt, obup in vera v prihodnost. Upor je zavest, da je narodova samobitnost celo pred lastnim življenjem. In zato ne pozabimo, da je praznik upora proti okupatorju izraz spoštovanja države in naroda do vseh, ki so v tem uporu žrtvovali svoja življenja in da je upor nujen temelj in zagotovilo narodove samobitnosti, tako kot kultura, tako kot gospodarstvo, če ne želimo spet postati plen.

Ob 80. obletnici upora proti okupatorju, posnetek proslave na Mali gori nad Ribnico

Proslave in slavnostne seje

Upor v samoobrambi je naravna pravica vsakega naroda. Je celo zgodovinska dolžnost, ko je ogrožena narodova pravica do svobode ali suverenosti. Upor za samoohranitev je dejanje s čistim namenom, vredno spoštovanja. V vsebinskem delu bo poudarjena čistost misli in duha, izražena v poeziji malo znanih ali celo nekoliko zamolčanih avtorjev Franceta Balantiča in Lojzeta Grozdeta, po drugi strani pa v verzih zgodovinsko uveljavljenega pesnika Karla Destovnika Kajuha. Prav preplet obeh poetik in subtilno izbranih glasbenih povezovalnih elementov bo skušal čim bolje osvetliti čas, ki je še danes zarezan v srčiko zgodovinske zavesti slovenskega naroda kot nedokončana zgodba. Zaradi neprestanega, skoraj trideset let dolgega izkoriščanja zgodovinskih dogodkov med drugo svetovno vojno za dnevna politična in svetovno nazorska prerekanja, se vse bolj izgublja temelj in bistvo državnega praznika, ki ga povsem jasno določa in pojasnjuje ime: “dan upora proti okupatorju”. Bistvo praznika je spoštovanje upora, kot osebnega, družbenega in nacionalnega dejanja v hipu, ko je bila narodova samobitnost na meji izničenja. Upor je spoštovanje lastne samobitnosti in človeškega dostojanstva. Upor je zavest in spoštovanje narodove samobitnosti pred lastnim svetovnim nazorom, mimo političnega prepričanja in daleč od materialnih koristi. Upor je etično dejanja pokončnih ljudi! In tu in pri tem ideološke in dnevno politične interpretacije zgodovine izgubijo vse argumente in vso težo. Najprej pa je upor tako intimno dejanje, da ga lahko najbolj pretanjeno izrazi pesem. Zato, ker so bile v viharju bitk, spopadu množic, največje žrtve povsem intimne, ker sta se v istem hipu srečevala neizmerna ljubezen in smrt, obup in vera v prihodnost. Upor je zavest, da je narodova samobitnost celo pred lastnim življenjem. In zato ne pozabimo, da je praznik upora proti okupatorju izraz spoštovanja države in naroda do vseh, ki so v tem uporu žrtvovali svoja življenja in da je upor nujen temelj in zagotovilo narodove samobitnosti, tako kot kultura, tako kot gospodarstvo, če ne želimo spet postati plen.