Državna proslava ob dnevu reformacije ob 500. obletnici začetka reformacijskega gibanja

Proslave in slavnostne seje

recording logo

440

Reformacija za Slovence pomeni, s prvo knjigo v slovenskem jeziku, predvsem civilizacijski preskok in začetek narodove samobitnosti. V luči globalizacije, tihega odmiranja nacionalnih držav in prevlade globalne korporativne identitete ter sodobnih genetskih odkrij, je vse bolj jasno, da je le še kulturna identiteta temelj narodove samobitnosti. Še več, le kultura, z vsem ustvarjenim, je edini verodostojni varuh narodovega spomina, ki je več kot zgodovina. Kljub akademski poštenosti, želji po objektivnosti, uradna zgodovina ne more tako celovito povzeti narodove zgodovine, kot sprotno in nenehno umetniško ustvarjanje v aktualnem času in prostoru, prav tisti hip, od prve natisnjene knjige pa do danes. Zato lahko naše ustvarjalce skozi stoletja suvereno označimo za varuhe narodovega spomina. Vloga literature v slovenskem jeziku je pri tem odločujoča. Narod brez spomina nima lastne samobitnosti. Tega pa kultura ne bi zmogla, če ne bi imeli njeni ustvarjalci poguma in notranje svobode. In prav Trubarjev ter še prej Luthrov pogum dokazujeta , da je temu tako. Petindevetdeset tez na vratih grajske cerkve v Wittenbergu sporoča, da sta etika in morala nad katerokoli duhovno, družbeno ali institucionalno prisilo in da je svoboda duha temelj ustvarjenja. Če prisluhnemo izvornem pomenu besede, reformirati, pomeni preoblikovati obstoječe stanje. Z reformacijo, kot permanentnim družbenim konceptom, bi se izognili mnogim krvavim in bolečim epoham naše zgodovine in zmotam prihodnosti. Zato dan reformacije ni zgolj verski praznik evangeličanske skupnosti, temveč za vse Slovence praznik narodovega razvoja, svobode duha, kulture in ustvarjalnosti na vseh področjih bivanja. Praznik narodove samobitnosti, katerega temelja sta jezik in kultura. Prav zato sem simbolno, nasproti petindevetdesetim tezam Martina Luthra, postavil petindevetdeset tez slovenske literature, pa tudi znanosti in kulture na sploh. Od prvih zapisanih besed Primoža Trubarja, do povedi, ki so zapisane v knjigah z letnico 2017 in izpisujejo pisano mavrico občutij in spoznanj v nizu slovenske zgodovine. Seveda je izbor povsem oseben. Toda ravno to je sporočilo in napotilo, da sami svobodno izberete svojih, vam ljubih, petindevetdeset tez, ki skozi spomine na vse prebrano v slovenskem jeziku ustvarjajo vašo, le vam lastno bit in z vsemi skupaj, ki si rečemo Slovenci, vseobsegajočo in nikogar izključujočo narodovo bit.

Državna proslava ob dnevu reformacije ob 500. obletnici začetka reformacijskega gibanja

Proslave in slavnostne seje

Reformacija za Slovence pomeni, s prvo knjigo v slovenskem jeziku, predvsem civilizacijski preskok in začetek narodove samobitnosti. V luči globalizacije, tihega odmiranja nacionalnih držav in prevlade globalne korporativne identitete ter sodobnih genetskih odkrij, je vse bolj jasno, da je le še kulturna identiteta temelj narodove samobitnosti. Še več, le kultura, z vsem ustvarjenim, je edini verodostojni varuh narodovega spomina, ki je več kot zgodovina. Kljub akademski poštenosti, želji po objektivnosti, uradna zgodovina ne more tako celovito povzeti narodove zgodovine, kot sprotno in nenehno umetniško ustvarjanje v aktualnem času in prostoru, prav tisti hip, od prve natisnjene knjige pa do danes. Zato lahko naše ustvarjalce skozi stoletja suvereno označimo za varuhe narodovega spomina. Vloga literature v slovenskem jeziku je pri tem odločujoča. Narod brez spomina nima lastne samobitnosti. Tega pa kultura ne bi zmogla, če ne bi imeli njeni ustvarjalci poguma in notranje svobode. In prav Trubarjev ter še prej Luthrov pogum dokazujeta , da je temu tako. Petindevetdeset tez na vratih grajske cerkve v Wittenbergu sporoča, da sta etika in morala nad katerokoli duhovno, družbeno ali institucionalno prisilo in da je svoboda duha temelj ustvarjenja. Če prisluhnemo izvornem pomenu besede, reformirati, pomeni preoblikovati obstoječe stanje. Z reformacijo, kot permanentnim družbenim konceptom, bi se izognili mnogim krvavim in bolečim epoham naše zgodovine in zmotam prihodnosti. Zato dan reformacije ni zgolj verski praznik evangeličanske skupnosti, temveč za vse Slovence praznik narodovega razvoja, svobode duha, kulture in ustvarjalnosti na vseh področjih bivanja. Praznik narodove samobitnosti, katerega temelja sta jezik in kultura. Prav zato sem simbolno, nasproti petindevetdesetim tezam Martina Luthra, postavil petindevetdeset tez slovenske literature, pa tudi znanosti in kulture na sploh. Od prvih zapisanih besed Primoža Trubarja, do povedi, ki so zapisane v knjigah z letnico 2017 in izpisujejo pisano mavrico občutij in spoznanj v nizu slovenske zgodovine. Seveda je izbor povsem oseben. Toda ravno to je sporočilo in napotilo, da sami svobodno izberete svojih, vam ljubih, petindevetdeset tez, ki skozi spomine na vse prebrano v slovenskem jeziku ustvarjajo vašo, le vam lastno bit in z vsemi skupaj, ki si rečemo Slovenci, vseobsegajočo in nikogar izključujočo narodovo bit.