Stanislav Kosič

Pričevalci

recording logo

Stanislav Kosič je podal pretresljivo pričevanje o okrutnem ravnanju z otroci s strani slovenskih komunističnih oblasti avgusta in septembra 1945 na ormoškem gradu, ko je zaradi stradanja umrlo veliko otrok, tudi Stanislavova sestrica. Starša ste pred vojno delala v Franciji, oče v rudniku, pozneje sta se vrnila v Kraljevino Jugoslavijo. Oče je imel v Polčanah ugledno sodarsko delavnico in družina je za tiste čase dobro živela v nov hiši. Po vojni si je njihovo hišo zaželel in tudi dobil partizanski zaupnik, družino pa so čez noč izselili v taborišče Strniške pri Ptuju. Tu je videl grozote, ki so ga zaznamovale za celo življenje. Pod pritiskom zahodnih držav, ki so pošiljale delegacije v Titovo Jugoslavijo in tudi komunistična koncentracijska taborišča, so otroke z mamami preselili na Ormoški grad, kjer je 39 otrok umrlo, med njimi sestrica Frida. Petletni Stanislav se živo spomni tega dogodka, ki je seveda prizadel mamo in celo družino: »Sestra je umrla ponoči, zjutraj je imela še tam njeno truplo. Prinesli so ne krsto ampak eno škatlo, ne vem ali je bila papirnata ali kaj. Mama je morala trupelce notri položit, odnesli so jo, mi smo šli za njimi, pa nas je stražar napodil – marš nazaj… Mama je celo življenje žalovala za njo. Preden je umrla mi je rekla, čuj tole so njeni lasi, bil je en šopek las tak v platnu … je rekla, toti šopek las naj gre zraven mene v grob.« Preostali z očetom so preživeli, vrnili so se v svojo zasedeno hišo kot podnajemniki in si s časoma pomagali. Stanislav je bil dober delavec – električar, še vedno rad popravlja raznovrstne aparate. Življenje se je počasi ustalilo, poročil se je in si ustvaril družino, a spomin iz povojnih komunističnih taborišč ga je zaznamoval za celo življenje.

Stanislav Kosič

Pričevalci

Stanislav Kosič je podal pretresljivo pričevanje o okrutnem ravnanju z otroci s strani slovenskih komunističnih oblasti avgusta in septembra 1945 na ormoškem gradu, ko je zaradi stradanja umrlo veliko otrok, tudi Stanislavova sestrica. Starša ste pred vojno delala v Franciji, oče v rudniku, pozneje sta se vrnila v Kraljevino Jugoslavijo. Oče je imel v Polčanah ugledno sodarsko delavnico in družina je za tiste čase dobro živela v nov hiši. Po vojni si je njihovo hišo zaželel in tudi dobil partizanski zaupnik, družino pa so čez noč izselili v taborišče Strniške pri Ptuju. Tu je videl grozote, ki so ga zaznamovale za celo življenje. Pod pritiskom zahodnih držav, ki so pošiljale delegacije v Titovo Jugoslavijo in tudi komunistična koncentracijska taborišča, so otroke z mamami preselili na Ormoški grad, kjer je 39 otrok umrlo, med njimi sestrica Frida. Petletni Stanislav se živo spomni tega dogodka, ki je seveda prizadel mamo in celo družino: »Sestra je umrla ponoči, zjutraj je imela še tam njeno truplo. Prinesli so ne krsto ampak eno škatlo, ne vem ali je bila papirnata ali kaj. Mama je morala trupelce notri položit, odnesli so jo, mi smo šli za njimi, pa nas je stražar napodil – marš nazaj… Mama je celo življenje žalovala za njo. Preden je umrla mi je rekla, čuj tole so njeni lasi, bil je en šopek las tak v platnu … je rekla, toti šopek las naj gre zraven mene v grob.« Preostali z očetom so preživeli, vrnili so se v svojo zasedeno hišo kot podnajemniki in si s časoma pomagali. Stanislav je bil dober delavec – električar, še vedno rad popravlja raznovrstne aparate. Življenje se je počasi ustalilo, poročil se je in si ustvaril družino, a spomin iz povojnih komunističnih taborišč ga je zaznamoval za celo življenje.