Anica in Ivanka Gnidovec

Pričevalci

recording logo

1357

Pričevanje 95-letne Anice in njene devet let mlajše sestre Ivanke Gnidovec iz Ajdovca pri Žužemberku nam daje vpogled v življenje trdne, slovenske, kmečke, katoliške družine, iz katere je izšlo več duhovnikov. Iz njihove hiše je izšel tudi rod svetniškega kandidata škofa Janeza Gnidovca. V njuni družini pred vojno je bilo deset otrok. Najmlajša Ivanka se spominja idiličnega življenja pred vojno, ko so živeli skromno, a v miru in veselju. Tudi ob okupaciji se ni veliko spremenilo, temveč se je vojna v najbolj krutem pomenu začela, ko so partizani ubili nekaj domačinov, med drugim tudi uglednega in priljubljenega župana Vidriha. Nad nedolžnimi domačini so se maščevali tudi okupatorji, Italijani, ki so internirali ljudi na Rab, tudi Ivankinega brata. Možje in fantje so se zaradi partizanskih groženj organizirali v vaški straži. Dva meseca pozneje so jih partizani napadli in večino posadke pobili. Bilo je kmalu po tem, v decembrski noči leta 1942, ko je družina molila rožni venec in so partizani vdrli v hišo in ubili očeta desetih otrok. V naslednjih mesecih vojne in po vojni je družina doživljala neizmerno gorje. Izgnali so jih od doma, razlastili in ko je kazalo, da jih bodo pobili, je mama otrokom rekla, naj se pripravijo na zadnjo uro in začela peti »Marija pomagaj na vojski nam čas ..« Preživeli smo, to je najbolj pomembno, dodata ob koncu sestri Gnidovec, ki sta kljub vsem preizkušnjam ohranili vedrino. To pa zato, ker smo odpustili, pravita: » Veliko lažje živimo kot tisti, ki so nam povzročali gorje.«

Anica in Ivanka Gnidovec

Pričevalci

Pričevanje 95-letne Anice in njene devet let mlajše sestre Ivanke Gnidovec iz Ajdovca pri Žužemberku nam daje vpogled v življenje trdne, slovenske, kmečke, katoliške družine, iz katere je izšlo več duhovnikov. Iz njihove hiše je izšel tudi rod svetniškega kandidata škofa Janeza Gnidovca. V njuni družini pred vojno je bilo deset otrok. Najmlajša Ivanka se spominja idiličnega življenja pred vojno, ko so živeli skromno, a v miru in veselju. Tudi ob okupaciji se ni veliko spremenilo, temveč se je vojna v najbolj krutem pomenu začela, ko so partizani ubili nekaj domačinov, med drugim tudi uglednega in priljubljenega župana Vidriha. Nad nedolžnimi domačini so se maščevali tudi okupatorji, Italijani, ki so internirali ljudi na Rab, tudi Ivankinega brata. Možje in fantje so se zaradi partizanskih groženj organizirali v vaški straži. Dva meseca pozneje so jih partizani napadli in večino posadke pobili. Bilo je kmalu po tem, v decembrski noči leta 1942, ko je družina molila rožni venec in so partizani vdrli v hišo in ubili očeta desetih otrok. V naslednjih mesecih vojne in po vojni je družina doživljala neizmerno gorje. Izgnali so jih od doma, razlastili in ko je kazalo, da jih bodo pobili, je mama otrokom rekla, naj se pripravijo na zadnjo uro in začela peti »Marija pomagaj na vojski nam čas ..« Preživeli smo, to je najbolj pomembno, dodata ob koncu sestri Gnidovec, ki sta kljub vsem preizkušnjam ohranili vedrino. To pa zato, ker smo odpustili, pravita: » Veliko lažje živimo kot tisti, ki so nam povzročali gorje.«