Tone Prelesnik

Pričevalci

recording logo

1568

Pripoved Toneta Prelesnika iz Kočevja je nekaj posebnega, v celoti je posneto sredi roških gozdov. Ti so kar najbolj povezani z njegovim življenjem, saj velja za njihovega največjega poznavalca, poleg tega je v Kočevskem rogu v povojnih pomorih izginil tudi njegov oče. Rojen je bil na Sušaku pri Reki, kjer so imeli starši trgovino. Med vojno so živeli v Kočevju, kjer je Tone kot otrok doživel zavezniška bombardiranja in partizansko obleganje nemške postojanke. Že med potjo v Kočevski rog Tone Prelesnik kar oživi. Pripoveduje o številnih naravnih in kulturnih znamenitosti krajev, ki so širši Sloveniji še danes skoraj neznani. Tudi zato, ker je bilo Kočevsko posejano z vasmi kočevskih Nemcev, ki jih danes ni več. Gozd je njegovo življenje, priznava Prelesnik. Prehodil ga je peš in s smučmi, včasih je sam ali s prijatelji kot gozdar preživel tudi po dva meseca sredi divjine največjega gozdnega kompleksa v Sloveniji. Njegova srečanja z medvedi so številna, a s srečnim koncem. Gozdovi so preživeli do današnjih časov tudi zaradi pametnega gospodarjenja njihovih pretežnih lastnikov grofov Ausperg in njihovih gozdarskih strokovnjakov, ki so konec 18. stoletja iz Češke na Kočevsko prinesli tip smreke, ki danes prevladuje na Kočevskem. Avtohtona kočevska smreka se je ohranila le v manjši meri, na primer v Prelesnikovi koliševki s toplotno inverzijo, ki jo je odkril prav Tone Prelesnik. Kočevska pa ni le dežela gozdov, ampak tudi prikritih grobišč. Ne le največjih, kot je Macesnova gorica ali Pod Krenom ampak tudi številnih drugih. »Še vedno iščemo Ušive jame,« pravi Prelesnik in opomni na veliko morišče, ki ga še vedno niso uspeli odkriti. Gozdovi okrog morišč se niso smeli izsekavati, za vse svete jih je milica stražila in maltretirala svojce, ki so prižigali sveče. Po očetovi ugrabitvi je družina težko shajala, se spominja Tone. Mama se ni več poročila. Z vsemi močmi je poskrbela, da sta z bratom doštudirala. Poleg gozdarstva, kjer se s Prelesnikom redko kdo kosa, pa je bila njegova velika strast tudi šport, sploh tek na smučeh, kjer je zmagoval na številnih gozdarskih in drugih tekmovanjih po Evropi. S pokojno ženo, ki je bila klasična filologinja in slavistka, sta ves čas ostala zvesta cerkvenemu življenju in svojemu prepričanju. Bilo je veliko ponižanj in življenjskih preizkušenj, a Tone je ostal neomajen. Njegov prispevek ni ostal neopažen, tako je postal častni občan občine Kočevje. Še nedolgo nazaj, kljub temu da težko hodi, sta s prijateljem nekaj dni preživela v gozdu. Njegova velika želja je, da bi mu zdravje služilo in bi to še kdaj ponovil.

Tone Prelesnik

Pričevalci

Pripoved Toneta Prelesnika iz Kočevja je nekaj posebnega, v celoti je posneto sredi roških gozdov. Ti so kar najbolj povezani z njegovim življenjem, saj velja za njihovega največjega poznavalca, poleg tega je v Kočevskem rogu v povojnih pomorih izginil tudi njegov oče. Rojen je bil na Sušaku pri Reki, kjer so imeli starši trgovino. Med vojno so živeli v Kočevju, kjer je Tone kot otrok doživel zavezniška bombardiranja in partizansko obleganje nemške postojanke. Že med potjo v Kočevski rog Tone Prelesnik kar oživi. Pripoveduje o številnih naravnih in kulturnih znamenitosti krajev, ki so širši Sloveniji še danes skoraj neznani. Tudi zato, ker je bilo Kočevsko posejano z vasmi kočevskih Nemcev, ki jih danes ni več. Gozd je njegovo življenje, priznava Prelesnik. Prehodil ga je peš in s smučmi, včasih je sam ali s prijatelji kot gozdar preživel tudi po dva meseca sredi divjine največjega gozdnega kompleksa v Sloveniji. Njegova srečanja z medvedi so številna, a s srečnim koncem. Gozdovi so preživeli do današnjih časov tudi zaradi pametnega gospodarjenja njihovih pretežnih lastnikov grofov Ausperg in njihovih gozdarskih strokovnjakov, ki so konec 18. stoletja iz Češke na Kočevsko prinesli tip smreke, ki danes prevladuje na Kočevskem. Avtohtona kočevska smreka se je ohranila le v manjši meri, na primer v Prelesnikovi koliševki s toplotno inverzijo, ki jo je odkril prav Tone Prelesnik. Kočevska pa ni le dežela gozdov, ampak tudi prikritih grobišč. Ne le največjih, kot je Macesnova gorica ali Pod Krenom ampak tudi številnih drugih. »Še vedno iščemo Ušive jame,« pravi Prelesnik in opomni na veliko morišče, ki ga še vedno niso uspeli odkriti. Gozdovi okrog morišč se niso smeli izsekavati, za vse svete jih je milica stražila in maltretirala svojce, ki so prižigali sveče. Po očetovi ugrabitvi je družina težko shajala, se spominja Tone. Mama se ni več poročila. Z vsemi močmi je poskrbela, da sta z bratom doštudirala. Poleg gozdarstva, kjer se s Prelesnikom redko kdo kosa, pa je bila njegova velika strast tudi šport, sploh tek na smučeh, kjer je zmagoval na številnih gozdarskih in drugih tekmovanjih po Evropi. S pokojno ženo, ki je bila klasična filologinja in slavistka, sta ves čas ostala zvesta cerkvenemu življenju in svojemu prepričanju. Bilo je veliko ponižanj in življenjskih preizkušenj, a Tone je ostal neomajen. Njegov prispevek ni ostal neopažen, tako je postal častni občan občine Kočevje. Še nedolgo nazaj, kljub temu da težko hodi, sta s prijateljem nekaj dni preživela v gozdu. Njegova velika želja je, da bi mu zdravje služilo in bi to še kdaj ponovil.