Pavla Simčič

Pričevalci

recording logo

1916

93-letna Pavla s kmetije Hudičevec pri Razdrtem je s svojo življenjsko izkušnjo in iskreno pripovedjo res izjemna pričevalka. Še vedno hrani progasto obleko iz nemškega koncentracijskega taborišča, ki ponazarja trpljenje, ki jo je zaznamovalo za celo življenje. Rojena je bila na samotni kmetiji pod Uršjo goro na Koroškem v družini Srebre, kjer je bilo devet deklet. Oče je bil logar in lovec pri grofu Thurnu, ki se ga Pavla spomni kot njihovega domačega prijatelja. Oče je večkrat vzel harmoniko in dekleta so zapela. Srečno družinsko življenje je prekinila vojna. V hišo so prihajali partizani in Nemci. Partizanom so pomagali, tudi Pavla, vendar je bil oče do njih zadržan, saj se je zavedal nevarnosti za družino. Potem ko so Nemci zalotili partizane pri njih doma in so ti zbežali, so okupatorji aretirali očeta in dve starejši sestri. Partizani so tudi po tem še vedno prihajali na domačijo. Spet so jih zalotili Nemci, vnel se je spopad, ki je terjal žrtve na partizanski strani. Okupatorji so odgnali še dve dekleti, tudi Pavlo, pozneje pa so domačijo požgali. Tako je bila družina razbita in razseljena. Štiri Srebretova dekleta so šla skozi pekel zaslišanj v Celovških zaporih, kjer so zadnjič videle očeta in se od njega ganljivo poslovile. Oče je namreč pozneje umrl v Dachau. Vse štiri sestre so bile poslane v koncentracijsko taborišče Ravensbrück, kjer so v izjemno težkih pogojih prisilno delale za okupatorjevo vojaško industrijo. Onemogle taboriščnice so nacisti sežigali v krematorijih, druge pa strogo nadzirali in nečloveško izčrpavali z delom. Ko je bilo najtežje, so slovenske taboriščnice molile, se spomni Pavla ...

Pavla Simčič

Pričevalci

93-letna Pavla s kmetije Hudičevec pri Razdrtem je s svojo življenjsko izkušnjo in iskreno pripovedjo res izjemna pričevalka. Še vedno hrani progasto obleko iz nemškega koncentracijskega taborišča, ki ponazarja trpljenje, ki jo je zaznamovalo za celo življenje. Rojena je bila na samotni kmetiji pod Uršjo goro na Koroškem v družini Srebre, kjer je bilo devet deklet. Oče je bil logar in lovec pri grofu Thurnu, ki se ga Pavla spomni kot njihovega domačega prijatelja. Oče je večkrat vzel harmoniko in dekleta so zapela. Srečno družinsko življenje je prekinila vojna. V hišo so prihajali partizani in Nemci. Partizanom so pomagali, tudi Pavla, vendar je bil oče do njih zadržan, saj se je zavedal nevarnosti za družino. Potem ko so Nemci zalotili partizane pri njih doma in so ti zbežali, so okupatorji aretirali očeta in dve starejši sestri. Partizani so tudi po tem še vedno prihajali na domačijo. Spet so jih zalotili Nemci, vnel se je spopad, ki je terjal žrtve na partizanski strani. Okupatorji so odgnali še dve dekleti, tudi Pavlo, pozneje pa so domačijo požgali. Tako je bila družina razbita in razseljena. Štiri Srebretova dekleta so šla skozi pekel zaslišanj v Celovških zaporih, kjer so zadnjič videle očeta in se od njega ganljivo poslovile. Oče je namreč pozneje umrl v Dachau. Vse štiri sestre so bile poslane v koncentracijsko taborišče Ravensbrück, kjer so v izjemno težkih pogojih prisilno delale za okupatorjevo vojaško industrijo. Onemogle taboriščnice so nacisti sežigali v krematorijih, druge pa strogo nadzirali in nečloveško izčrpavali z delom. Ko je bilo najtežje, so slovenske taboriščnice molile, se spomni Pavla ...