Tatjana Rejec

Pričevalci

recording logo

Pričevanje dr. Tatjane Rejec, soproge Alberta Rejca, političnega voditelja TIGR-a, in raziskovalka te organizacije, nam odstre čas fašističnega preganjanja primorskih Slovencev na eni strani – in čistega neideološkega narodnega odpora pripadnikov TIGR, ki so se skupaj s primorsko duhovščino vsak na svoj način bojevali za obstanek slovenstva v takratni Italiji. Rejčeva predstavi kako je skupina tigrovcev: Albert Rejec, Zorko Jelinčič, Dorče Sardoč, Jože Dekleva, Andrej Šavli in Jože Vadnjal leta 1927 na Nanosu postavila temelje TIGR-a. Ko so padle žrtve so primorski narodnoobrambni delavci spremenili taktiko, ker je bilo škoda človeških življenj. To je bilo povsem nasprotno komunistični metodi, ki je okupatorja izzivala ne glede na žrtve na strani slovenskih civilistov. Med 2. svetovno vojno so se mnogi tigrovci pridružili partizanom, ne pa tudi Komunistični partiji, ki je bila vedno sumničava do tigrovskih zvez z angleško obveščevalno službo in je zato poskrbela, da so bili vodilni tigrovci že med vojno odstranjeni. Zahrbtna in zakrita smrt njenega svaka Maksa Rejca in udejstvovanje moža, je Rejčevo spodbudilo k raziskovanju smrti vodilnih članov organizacije in delovanju TIGRA na sploh. Prvi antifašisti v Evropi so bili v komunističnem režimu preganjani, zamolčani in če so že ostali živi tudi ponižani. Albert Rejec je, če je hotel ostati živ, mora poročati Udbi, čeprav ji ni povedal o ničemer kar bi komurkoli škodovalo. Izredno ga je potrl komunistični umor primorskega narodnoobrambnega duhovnika Filipa Terčelja in številnih drugih. Pač pa so nekatere tigrovce, na primer Justa Godniča, o katerem Rejčeva tudi pripoveduje, komunisti uporabili za likvidacije. Tako je prišlo tudi do atentata na tigrovca Vladimirja Kavčiča že septembra 1941 le zato, ker je nasprotoval brezglavim napadom na okupatorja, ki bi povzročili nepotrebne žrtve.

Tatjana Rejec

Pričevalci

Pričevanje dr. Tatjane Rejec, soproge Alberta Rejca, političnega voditelja TIGR-a, in raziskovalka te organizacije, nam odstre čas fašističnega preganjanja primorskih Slovencev na eni strani – in čistega neideološkega narodnega odpora pripadnikov TIGR, ki so se skupaj s primorsko duhovščino vsak na svoj način bojevali za obstanek slovenstva v takratni Italiji. Rejčeva predstavi kako je skupina tigrovcev: Albert Rejec, Zorko Jelinčič, Dorče Sardoč, Jože Dekleva, Andrej Šavli in Jože Vadnjal leta 1927 na Nanosu postavila temelje TIGR-a. Ko so padle žrtve so primorski narodnoobrambni delavci spremenili taktiko, ker je bilo škoda človeških življenj. To je bilo povsem nasprotno komunistični metodi, ki je okupatorja izzivala ne glede na žrtve na strani slovenskih civilistov. Med 2. svetovno vojno so se mnogi tigrovci pridružili partizanom, ne pa tudi Komunistični partiji, ki je bila vedno sumničava do tigrovskih zvez z angleško obveščevalno službo in je zato poskrbela, da so bili vodilni tigrovci že med vojno odstranjeni. Zahrbtna in zakrita smrt njenega svaka Maksa Rejca in udejstvovanje moža, je Rejčevo spodbudilo k raziskovanju smrti vodilnih članov organizacije in delovanju TIGRA na sploh. Prvi antifašisti v Evropi so bili v komunističnem režimu preganjani, zamolčani in če so že ostali živi tudi ponižani. Albert Rejec je, če je hotel ostati živ, mora poročati Udbi, čeprav ji ni povedal o ničemer kar bi komurkoli škodovalo. Izredno ga je potrl komunistični umor primorskega narodnoobrambnega duhovnika Filipa Terčelja in številnih drugih. Pač pa so nekatere tigrovce, na primer Justa Godniča, o katerem Rejčeva tudi pripoveduje, komunisti uporabili za likvidacije. Tako je prišlo tudi do atentata na tigrovca Vladimirja Kavčiča že septembra 1941 le zato, ker je nasprotoval brezglavim napadom na okupatorja, ki bi povzročili nepotrebne žrtve.