Branimir Tuma

Pozabljeni Slovenci

recording logo

254

Portret direktorja Triglav filma, ki je imel vse, kar je potrebno za razvojno vodenje filmske dejavnosti: vizijo, ljubezen in strast. K nam je pripeljal tujce, ki so snemali številne koprodukcijske filme, in tudi na ta način pomembno omogočil razvoj domače kinematografije. Branimir Tuma (1904?1991) je s svojimi drznimi in vizionarskimi pogledi pomembno širil možnosti slovenskega filma. Kot direktor nekdanjega Triglav filma je rešitve za negotov finančni položaj in krhke ustvarjalne možnosti slovenskega povojnega filma videl v koprodukcijah in v ponujanju storitev tujim producentom. V najbolj svinčenih časih so se tako slovenske dejanske in filmske meje na stežaj odprle. K nam je pripeljal Františka Čapa in številne tuje producente ter skrbel za čim večji angažma domačih avtorjev. V času, ko so se pri nas množično snemale koprodukcije s tujci, so nastajali tudi najboljši slovenski celovečerni filmi. Branimir Tuma je namreč imel vse, kar je potrebno za razvojno vodenje dejavnosti, ki je stremela k širitvi domače filmske produkcije: vizijo, ljubezen in strast. Imel je visoke standarde, velika pričakovanja, zavedal se je, da je za vsak premik treba vlagati v kadre in izobraževanje, pa tudi v tehnično infrastrukturo. Prizadeval si je za vzpostavitev nacionalne filmske produkcije tudi z dvigom produkcijskih standardov in s posodobitvijo tehnične opreme. Uspešnemu mednarodnemu sodelovanju je v tistem času botrovalo tudi podjetje Filmservis, ki je imelo svojo tehnično bazo v piranskem ateljeju na Fornačah. Filmske ateljeje so v poznih petdesetih letih uredili sami filmski delavci. V dokumentarnem portretu ob različnih pričevanjih sorodnikov, zgodovinarjev, filmskih delavcev in drugih poznavalcev spoznamo izjemno zanimivo življenjsko zgodbo njegove družine, še posebej očeta Henrika Tume, tragično povojno usodo bratov Tuma in razmere ob nastajanju slovenske kinematografije, ki jih je v veliki meri zaznamoval prav Branimir Tuma

Branimir Tuma

Pozabljeni Slovenci

Portret direktorja Triglav filma, ki je imel vse, kar je potrebno za razvojno vodenje filmske dejavnosti: vizijo, ljubezen in strast. K nam je pripeljal tujce, ki so snemali številne koprodukcijske filme, in tudi na ta način pomembno omogočil razvoj domače kinematografije. Branimir Tuma (1904?1991) je s svojimi drznimi in vizionarskimi pogledi pomembno širil možnosti slovenskega filma. Kot direktor nekdanjega Triglav filma je rešitve za negotov finančni položaj in krhke ustvarjalne možnosti slovenskega povojnega filma videl v koprodukcijah in v ponujanju storitev tujim producentom. V najbolj svinčenih časih so se tako slovenske dejanske in filmske meje na stežaj odprle. K nam je pripeljal Františka Čapa in številne tuje producente ter skrbel za čim večji angažma domačih avtorjev. V času, ko so se pri nas množično snemale koprodukcije s tujci, so nastajali tudi najboljši slovenski celovečerni filmi. Branimir Tuma je namreč imel vse, kar je potrebno za razvojno vodenje dejavnosti, ki je stremela k širitvi domače filmske produkcije: vizijo, ljubezen in strast. Imel je visoke standarde, velika pričakovanja, zavedal se je, da je za vsak premik treba vlagati v kadre in izobraževanje, pa tudi v tehnično infrastrukturo. Prizadeval si je za vzpostavitev nacionalne filmske produkcije tudi z dvigom produkcijskih standardov in s posodobitvijo tehnične opreme. Uspešnemu mednarodnemu sodelovanju je v tistem času botrovalo tudi podjetje Filmservis, ki je imelo svojo tehnično bazo v piranskem ateljeju na Fornačah. Filmske ateljeje so v poznih petdesetih letih uredili sami filmski delavci. V dokumentarnem portretu ob različnih pričevanjih sorodnikov, zgodovinarjev, filmskih delavcev in drugih poznavalcev spoznamo izjemno zanimivo življenjsko zgodbo njegove družine, še posebej očeta Henrika Tume, tragično povojno usodo bratov Tuma in razmere ob nastajanju slovenske kinematografije, ki jih je v veliki meri zaznamoval prav Branimir Tuma