Gledališče upora ali gledališče upornikov

Oder

recording logo

12

12. januarja 1944 je Izvršni odbor Osvobodilne fronte slovenskega naroda izdal Odlok o ustanovitvi Slovenskega narodnega gledališča in o imenovanju njegovega vodstva in članstva, v katerem je definiral tudi njegovi glavni nalogi: »da v času naše osvobodilne borbe posreduje narodnim množicam gledališko umetnost in z nalogo, da iz samih ljudskih množic dvigne nove talente.« S tem je vodstvo odporniškega gibanja, ki je na osvobojenem ozemlju delovalo kot izvršna oblast, ustanovilo gledališko institucijo v odporniškem gibanju. Slednje ločuje Osvobodilno fronto slovenskega naroda od vseh ostalih odporniških gibanj v II. svetovni vojni, kjer so tudi obstajala različna frontna gledališča, ne pa tudi gledališke institucije. To dejstvo na splošno velja kot dokaz visoke stopnje omike partizanskega gibanja ter pomembne vloge gledališča v II. svetovni vojni in po njej na Slovenskem. Vendar pa je zanimivo, da je Matej Bor, eden najvidnejših partizanskih dramatikov, l. 1977 v televizijski oddaji Gledališče sredi pušk, poudaril, da je bila kultura neločljivi del osvobodilnega boja, da se je preko kulture uresničevala torej tudi priprava na preobrazbo družbe, ki je sledila l. 1945. Je torej Slovensko narodno gledališče na osvobojenem ozemlju gledališče upora »par excellence« ali pa je prav dejstvo, da je šlo za institucijo, pomenilo njegovo politično in ideološko instrumentalizacijo? Bi bilo v tej luči bolje govoriti o gledališču upornikov? S tem vprašanjem je na simpoziju o gledališču upora, ki je potekal v okviru 49. Borštnikovega srečanja, svojo razpravo začel dr.Gašper Troha. Izhodišče njegovega raziskovanja je kritični pogled na razumevanje in uveljavljeni termin gledališča upora, pri nas poznanega kot partizansko gledališče. Svoje razmišljanje je utemeljil na njegovem repertoarju in na podobnostih s pojavom vzpona državno podprtega gledališča v Veliki Britaniji med drugo svetovno vojno. vir foto: www.partizanskogledalisce.si

Gledališče upora ali gledališče upornikov

Oder

12. januarja 1944 je Izvršni odbor Osvobodilne fronte slovenskega naroda izdal Odlok o ustanovitvi Slovenskega narodnega gledališča in o imenovanju njegovega vodstva in članstva, v katerem je definiral tudi njegovi glavni nalogi: »da v času naše osvobodilne borbe posreduje narodnim množicam gledališko umetnost in z nalogo, da iz samih ljudskih množic dvigne nove talente.« S tem je vodstvo odporniškega gibanja, ki je na osvobojenem ozemlju delovalo kot izvršna oblast, ustanovilo gledališko institucijo v odporniškem gibanju. Slednje ločuje Osvobodilno fronto slovenskega naroda od vseh ostalih odporniških gibanj v II. svetovni vojni, kjer so tudi obstajala različna frontna gledališča, ne pa tudi gledališke institucije. To dejstvo na splošno velja kot dokaz visoke stopnje omike partizanskega gibanja ter pomembne vloge gledališča v II. svetovni vojni in po njej na Slovenskem. Vendar pa je zanimivo, da je Matej Bor, eden najvidnejših partizanskih dramatikov, l. 1977 v televizijski oddaji Gledališče sredi pušk, poudaril, da je bila kultura neločljivi del osvobodilnega boja, da se je preko kulture uresničevala torej tudi priprava na preobrazbo družbe, ki je sledila l. 1945. Je torej Slovensko narodno gledališče na osvobojenem ozemlju gledališče upora »par excellence« ali pa je prav dejstvo, da je šlo za institucijo, pomenilo njegovo politično in ideološko instrumentalizacijo? Bi bilo v tej luči bolje govoriti o gledališču upornikov? S tem vprašanjem je na simpoziju o gledališču upora, ki je potekal v okviru 49. Borštnikovega srečanja, svojo razpravo začel dr.Gašper Troha. Izhodišče njegovega raziskovanja je kritični pogled na razumevanje in uveljavljeni termin gledališča upora, pri nas poznanega kot partizansko gledališče. Svoje razmišljanje je utemeljil na njegovem repertoarju in na podobnostih s pojavom vzpona državno podprtega gledališča v Veliki Britaniji med drugo svetovno vojno. vir foto: www.partizanskogledalisce.si