Nedomačna domačnost japonske kulture

Glasovi svetov

recording logo

Ko sta Diderot in d'Alembert sredi 18. stoletja pisala znamenito Enciklopedijo, zbir vsega znanja, ki ga je o svetu imel tedanji zahodni človek, sta pod geslom »Japonska« menda zapisala samo, da gre za otočje, ki leži vzhodno od Kitajske. No, dve stoletji in pol pozneje je naše vedenje o deželi vzhajajočega sonca bistveno bogatejše. Še več; mnogi elementi japonske kulture in umetnosti so postali sestavni, organski del globalne kulture. Dandanes tako povsod igramo sudoku, gojimo bonsaje in pišemo haikuje, japonski filmi in stripi so tudi priljubljeni na vseh šestih celinah, visoko zmogljiva, futuristično oblikovana tehnologija, ki nastaja v raziskovalnih inštitutih ter industrijskih parkih od juga Kjušuja do severa Hokaida, pa pogosto določa, kako si predstavljamo družbo, ki šele prihaja. Velja pa, seveda, tudi obratno; Japonci so od nas prevzeli kopico tehnoloških inovacij, družbenih institucij ter plodnih umetnostnih spodbud in jih inkorporirali v svoje življenje. Vsemu temu navkljub pa večino zahodnih obiskovalcev – o tem se po svoje lahko poučimo tudi v izvrstnem filmu Sofie Coppola, Izgubljeno s prevodom – Japonska še vedno močno preseneča: dežela je namreč videti nenavadna, drugačna, tuja. Kako neki je to mogoče? Kako lahko kultura, ki jo po 150 letih intenzivnih stikov pravzaprav zelo dobro poznamo, zbuja občutke ireduktibilne nedomačnosti? So nemara razlike med kulturami nepremostljive ali pa je posredi kaj drugega? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov. Gost pred našim mikrofonom je bil japonolog in sociolog kulture, dr. Luka Culiberg. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons

Nedomačna domačnost japonske kulture

Glasovi svetov

Ko sta Diderot in d'Alembert sredi 18. stoletja pisala znamenito Enciklopedijo, zbir vsega znanja, ki ga je o svetu imel tedanji zahodni človek, sta pod geslom »Japonska« menda zapisala samo, da gre za otočje, ki leži vzhodno od Kitajske. No, dve stoletji in pol pozneje je naše vedenje o deželi vzhajajočega sonca bistveno bogatejše. Še več; mnogi elementi japonske kulture in umetnosti so postali sestavni, organski del globalne kulture. Dandanes tako povsod igramo sudoku, gojimo bonsaje in pišemo haikuje, japonski filmi in stripi so tudi priljubljeni na vseh šestih celinah, visoko zmogljiva, futuristično oblikovana tehnologija, ki nastaja v raziskovalnih inštitutih ter industrijskih parkih od juga Kjušuja do severa Hokaida, pa pogosto določa, kako si predstavljamo družbo, ki šele prihaja. Velja pa, seveda, tudi obratno; Japonci so od nas prevzeli kopico tehnoloških inovacij, družbenih institucij ter plodnih umetnostnih spodbud in jih inkorporirali v svoje življenje. Vsemu temu navkljub pa večino zahodnih obiskovalcev – o tem se po svoje lahko poučimo tudi v izvrstnem filmu Sofie Coppola, Izgubljeno s prevodom – Japonska še vedno močno preseneča: dežela je namreč videti nenavadna, drugačna, tuja. Kako neki je to mogoče? Kako lahko kultura, ki jo po 150 letih intenzivnih stikov pravzaprav zelo dobro poznamo, zbuja občutke ireduktibilne nedomačnosti? So nemara razlike med kulturami nepremostljive ali pa je posredi kaj drugega? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov. Gost pred našim mikrofonom je bil japonolog in sociolog kulture, dr. Luka Culiberg. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons