Julija Lukovnjak

Kulturomat

recording logo

Julijo Lukovnjak knjige spremljajo že od mladih nog, ko je najraje prebirala pravljice. Njeno navdušenje nad branjem se ni končalo niti pozneje, ko je vse dneve preživela v knjižnici. Z vstopom v srednjo šolo pa se je opogumila in poprijela za pisalo ter začela ustvarjati svoja prozna dela. Sprva je ustvarjala krajša besedila, nato vse daljša, v prihajajočih mesecih pa bo izšel njen prvenec z naslovom Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa. Kako je bilo ustvarjati knjigo, ki bo izšla pri založbi Sanje, in kaj literatura pomeni Juliji, pa izveste v Kulturomatu. Kaj ti pomeni pisanje? »Na tem svetu ni dovolj prostora za domišljijo. Zato ustvarjam nove. Na vsakem koraku svojih poti nabiram kosce tega sveta in jih sestavljam v nekaj drugega. Nekaj zanimivejšega. Morda celo nekaj boljšega. Ko jih sestavim pravilno, kosci postanejo živi. Veselim se, ko stojijo, in besna sem, ko se podrejo. "Ne moreš biti bog," se mi rogajo. V jezi priprem oči. "Počakajte," jim naivno grozim in sestavljam dalje«. Odlomek iz knjige Po skoraj petnajstih minutah prebijanja skozi sobane, dvorane in hodnike prispemo v majhen in zatohel prostor, ki je povsem odmaknjen od živahnih prehodov baze. Poln je izvezenih preprog kričečih barv in vodnih zrcal. Svečenica je precej stara ženska, po obrazu je okrašena z živobarvnimi vzorci ter oblečena v plapolajoča svilena temno rdeča oblačila. Ni čarovnica, pa tudi vilinka ni. Mene in mojega zmaja, ki nasproti nje sediva na tleh njene luknje, gleda, kot bi ji nekdo sredi domovanja nasul kup hlevskega gnoja. »Torej smrt želi ime,« zakraka s hrapavim glasom. »Le zakaj bi si Smrt želela imena?« Zmaj se stisne k moji nogi in z gruljenjem izrazi razžaljenost, a svečenica neprizadeto nadaljuje s svojim opravkom in s stene sname eno izmed vodnih zrcal. Kot bi preverjala, ali deluje, se vanj pogleda, in v hipu se na vseh drugih zrcalih na steni pojavi enaka ostarela želva, ki na oklepu nosi otoško pokrajino, polno dreves in slapov. Odprtih ust spremljam zaspane premike nenavadnega bitja, ki nato iz vseh zrcal hkrati nenadoma izgine. Pogledam nazaj k svečenici, ki ogledalo, v katerem se je še pred nekaj trenutki ogledovala, zdaj vsiljivo moli proti meni. »To nima smisla.« Narahlo ga potisnem nazaj. »Vodna zrcala prikazujejo le podobe živalskih duš, take pa jaz v sebi nimam,« jo kar se da vljudno opomnim, a želvasta ženska mi ogledalo vztrajno tišči pred nos. »Saj to ni potrebno,« malo nejevolneje ponovno odklonim. »Ime si bom raje nadel sam, konec koncev gre le za ime, kar ni tako pomembno.« Na vse pretege se skušam izmazati iz nelagodne situacije. Poslikana ženska s svojimi posušenimi dlanmi takrat meni nič tebi nič plane po mojem obrazu ter me besno povleče k sebi. »O, pa še kako pomrmbno je ime, peklenšček! Ko boš mrtev, se bo teža vsega, kar si kdaj storil, prevalila na tvoje ime … Ko te ne bo več, bo ime tisto, ki bo preklinjano … Vse strohni, vse! Ves boš strohnel v prah, ko te bo vzela Smrt ali oni vragovi, le ime bo ostalo in postalo vse, kar si kadar koli bil … zato ga izberi previdno … peklenšček.«

Julija Lukovnjak

Kulturomat

Julijo Lukovnjak knjige spremljajo že od mladih nog, ko je najraje prebirala pravljice. Njeno navdušenje nad branjem se ni končalo niti pozneje, ko je vse dneve preživela v knjižnici. Z vstopom v srednjo šolo pa se je opogumila in poprijela za pisalo ter začela ustvarjati svoja prozna dela. Sprva je ustvarjala krajša besedila, nato vse daljša, v prihajajočih mesecih pa bo izšel njen prvenec z naslovom Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa. Kako je bilo ustvarjati knjigo, ki bo izšla pri založbi Sanje, in kaj literatura pomeni Juliji, pa izveste v Kulturomatu. Kaj ti pomeni pisanje? »Na tem svetu ni dovolj prostora za domišljijo. Zato ustvarjam nove. Na vsakem koraku svojih poti nabiram kosce tega sveta in jih sestavljam v nekaj drugega. Nekaj zanimivejšega. Morda celo nekaj boljšega. Ko jih sestavim pravilno, kosci postanejo živi. Veselim se, ko stojijo, in besna sem, ko se podrejo. "Ne moreš biti bog," se mi rogajo. V jezi priprem oči. "Počakajte," jim naivno grozim in sestavljam dalje«. Odlomek iz knjige Po skoraj petnajstih minutah prebijanja skozi sobane, dvorane in hodnike prispemo v majhen in zatohel prostor, ki je povsem odmaknjen od živahnih prehodov baze. Poln je izvezenih preprog kričečih barv in vodnih zrcal. Svečenica je precej stara ženska, po obrazu je okrašena z živobarvnimi vzorci ter oblečena v plapolajoča svilena temno rdeča oblačila. Ni čarovnica, pa tudi vilinka ni. Mene in mojega zmaja, ki nasproti nje sediva na tleh njene luknje, gleda, kot bi ji nekdo sredi domovanja nasul kup hlevskega gnoja. »Torej smrt želi ime,« zakraka s hrapavim glasom. »Le zakaj bi si Smrt želela imena?« Zmaj se stisne k moji nogi in z gruljenjem izrazi razžaljenost, a svečenica neprizadeto nadaljuje s svojim opravkom in s stene sname eno izmed vodnih zrcal. Kot bi preverjala, ali deluje, se vanj pogleda, in v hipu se na vseh drugih zrcalih na steni pojavi enaka ostarela želva, ki na oklepu nosi otoško pokrajino, polno dreves in slapov. Odprtih ust spremljam zaspane premike nenavadnega bitja, ki nato iz vseh zrcal hkrati nenadoma izgine. Pogledam nazaj k svečenici, ki ogledalo, v katerem se je še pred nekaj trenutki ogledovala, zdaj vsiljivo moli proti meni. »To nima smisla.« Narahlo ga potisnem nazaj. »Vodna zrcala prikazujejo le podobe živalskih duš, take pa jaz v sebi nimam,« jo kar se da vljudno opomnim, a želvasta ženska mi ogledalo vztrajno tišči pred nos. »Saj to ni potrebno,« malo nejevolneje ponovno odklonim. »Ime si bom raje nadel sam, konec koncev gre le za ime, kar ni tako pomembno.« Na vse pretege se skušam izmazati iz nelagodne situacije. Poslikana ženska s svojimi posušenimi dlanmi takrat meni nič tebi nič plane po mojem obrazu ter me besno povleče k sebi. »O, pa še kako pomrmbno je ime, peklenšček! Ko boš mrtev, se bo teža vsega, kar si kdaj storil, prevalila na tvoje ime … Ko te ne bo več, bo ime tisto, ki bo preklinjano … Vse strohni, vse! Ves boš strohnel v prah, ko te bo vzela Smrt ali oni vragovi, le ime bo ostalo in postalo vse, kar si kadar koli bil … zato ga izberi previdno … peklenšček.«