Lara Mavrič

Kulturomat

recording logo

Lara Mavrič je vsestranska umetniška ustvarjalka, katere življenje je prežeto z umetnostjo. Že od mladih dni jo je zanimalo likovno ustvarjanje, pozneje pa so jo v svet besed zvabile še knjige. S pisanjem poezije se je prvič srečala v osnovni šoli, resneje pa se je poeziji posvetila z vstopom v srednjo šolo. Pri pisanju se ne drži verzoloških pravil in raje ustvarja v prostem verzu, saj ji le-ta dopušča, da v pesmi izlije svoja čustva. Ob pesnjenju večkrat poprime tudi za čopič. Z njim ustvarja predvsem tihožitja in naravo v akvarelu. Lani je imela tudi že prvo samostojno razstavo z naslovom Voda, katere odprtje je povezala z istoimensko pesmijo. »Umetnost in poezija me zanimata, ker sem zelo radovedna oseba. In kot zelo radovedna oseba me zanima vse okoli nas, človeška narava in zmožnosti naše domišljije. Menim, da se vse to, predvsem kakšni pojmi ali občutki najlažje prikažejo z umetnostjo v kakršni koli obliki. Všeč mi je, kako lahko s sliko ali besedami ujamemo neki trenutek ali nekaj težko povedanega, te neskončne možnosti me tudi zelo fascinirajo, saj idej nikoli ne zmanjka in vedno znova me preseneča zmožnost človeškega uma«. NJENE SANJE Bila je samo dekle, dekle z mislimi, dekle z željami, dekle s sanjami. Sanjala je o njem, z blond lasmi, z zeleno rjavimi očmi, ki sijale bi samo za njo. Da že en sam pogled namenil bi ji, to je vse kar si njeno srce želi, to je začetek zgodbe, ki v sanjah se ji pripeti. Sanjala je o večnosti, večnosti vezi, večnosti ljubezni, ki ostala bi za vedno. Tistih trenutkov, tistih filmov, tistih dotikov, in tistih noči. A vse lepo enkrat se konča, dekle zbudi se iz sanj, uvidi, da nikoli ne bo samo njen, da nikoli ji ne podari, tistega pogleda, ki si ga tako močno želi. Ker obstaja ona, ki poglede mu je vzela, ki njene sanje živi in je živela.

Lara Mavrič

Kulturomat

Lara Mavrič je vsestranska umetniška ustvarjalka, katere življenje je prežeto z umetnostjo. Že od mladih dni jo je zanimalo likovno ustvarjanje, pozneje pa so jo v svet besed zvabile še knjige. S pisanjem poezije se je prvič srečala v osnovni šoli, resneje pa se je poeziji posvetila z vstopom v srednjo šolo. Pri pisanju se ne drži verzoloških pravil in raje ustvarja v prostem verzu, saj ji le-ta dopušča, da v pesmi izlije svoja čustva. Ob pesnjenju večkrat poprime tudi za čopič. Z njim ustvarja predvsem tihožitja in naravo v akvarelu. Lani je imela tudi že prvo samostojno razstavo z naslovom Voda, katere odprtje je povezala z istoimensko pesmijo. »Umetnost in poezija me zanimata, ker sem zelo radovedna oseba. In kot zelo radovedna oseba me zanima vse okoli nas, človeška narava in zmožnosti naše domišljije. Menim, da se vse to, predvsem kakšni pojmi ali občutki najlažje prikažejo z umetnostjo v kakršni koli obliki. Všeč mi je, kako lahko s sliko ali besedami ujamemo neki trenutek ali nekaj težko povedanega, te neskončne možnosti me tudi zelo fascinirajo, saj idej nikoli ne zmanjka in vedno znova me preseneča zmožnost človeškega uma«. NJENE SANJE Bila je samo dekle, dekle z mislimi, dekle z željami, dekle s sanjami. Sanjala je o njem, z blond lasmi, z zeleno rjavimi očmi, ki sijale bi samo za njo. Da že en sam pogled namenil bi ji, to je vse kar si njeno srce želi, to je začetek zgodbe, ki v sanjah se ji pripeti. Sanjala je o večnosti, večnosti vezi, večnosti ljubezni, ki ostala bi za vedno. Tistih trenutkov, tistih filmov, tistih dotikov, in tistih noči. A vse lepo enkrat se konča, dekle zbudi se iz sanj, uvidi, da nikoli ne bo samo njen, da nikoli ji ne podari, tistega pogleda, ki si ga tako močno želi. Ker obstaja ona, ki poglede mu je vzela, ki njene sanje živi in je živela.