Kaj je japonskega v japonski umetnosti?

Kulturni fokus

recording logo

V tokratnem Kulturnem fokusu smo se lotili na prvi pogled povsem neobvladljive teme: govorili smo namreč o japonski umetnosti. Da je bila naloga pred nami precej nehvaležna in zapletena, je menda zlahka razumljivo. Samo o japonski književnosti, na primer, bi lahko pripravili cel niz oddaj – naprej bi, denimo, pretresali zgolj tamkajšnja najstarejša literarna dela, posebej seveda dve znameniti pesniški antologiji, Manjošu iz sredine osmega in Kokinšu z začetka desetega stoletja. Zatem bi pod drobnogled lahko vzeli japonski dvorski roman, ki ga pri nas poznamo predvsem po zaslugi Murasaki Šikibu in njenega dela iz 11. stoletja Princ in dvorne gospe. Spet kdaj pozneje bi minute Kulturnega fokusa lahko zapolnili z razpravljanjem o Bašu, Busonu, Isi in drugih mojstrih japonskega haikuja, ki so to, kar najbolj zgoščeno pesniško obliko izpopolnili v 17. in 18. stoletju. No, nazadnje bi v precep morali vzeti še japonsko literarno ustvarjanje zadnjega stoletja in pol, ko so na Akutagavo, Mišimo, Kavabato, Murakamija in druge književnike dežele vzhajajočega sonca začele vplivati literarne tradicije iz dežel zahajajočega sonca. Vsaj štiri oddaje torej samo o japonski besedni umetnosti, tu pa so potem še slikarstvo, gledališče, film in strip, ki so od druge polovice 19. stoletja dalje vsi močno odmevali povsod po svetu. Zato se govora o japonski umetnosti tokrat nismo lotili skozi prizmo njenih posameznih disciplin, njihovega razvoja, zgodovine ali periodizacije, ampak smo se raje panoramsko vprašali, kaj vso to raznoliko ustvarjalnost skozi dolgi tek stoletij sploh povezuje. Spraševali smo se, kaj v besedni zvezi »japonska umetnost« pravzaprav označuje pridevnik »japonski«. Ali resnično obstaja nekaj takega kot je japonski narodni značaj, nezamenljivo japonsko občutenje sveta, nekakšen duh japonstva, skratka, ki ga lahko bolj ali manj zanesljivo prepoznavamo od enega umetniškega dela do drugega – ali pa velja, nasprotno, ta pridevnik razumeti kot izključni geografski kvalifikator in je potemtakem »japonska« preprosto tista umetnost, ki je nastala na ozemlju današnje Japonske? – Odgovor na to vprašanje smo iskali v pogovoru z japonologom in sociologom kulture, dr. Luko Culibergom z Oddelka za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Utagava Hirošige, lesorez iz serije Osem pogledov na Omi

Kaj je japonskega v japonski umetnosti?

Kulturni fokus

V tokratnem Kulturnem fokusu smo se lotili na prvi pogled povsem neobvladljive teme: govorili smo namreč o japonski umetnosti. Da je bila naloga pred nami precej nehvaležna in zapletena, je menda zlahka razumljivo. Samo o japonski književnosti, na primer, bi lahko pripravili cel niz oddaj – naprej bi, denimo, pretresali zgolj tamkajšnja najstarejša literarna dela, posebej seveda dve znameniti pesniški antologiji, Manjošu iz sredine osmega in Kokinšu z začetka desetega stoletja. Zatem bi pod drobnogled lahko vzeli japonski dvorski roman, ki ga pri nas poznamo predvsem po zaslugi Murasaki Šikibu in njenega dela iz 11. stoletja Princ in dvorne gospe. Spet kdaj pozneje bi minute Kulturnega fokusa lahko zapolnili z razpravljanjem o Bašu, Busonu, Isi in drugih mojstrih japonskega haikuja, ki so to, kar najbolj zgoščeno pesniško obliko izpopolnili v 17. in 18. stoletju. No, nazadnje bi v precep morali vzeti še japonsko literarno ustvarjanje zadnjega stoletja in pol, ko so na Akutagavo, Mišimo, Kavabato, Murakamija in druge književnike dežele vzhajajočega sonca začele vplivati literarne tradicije iz dežel zahajajočega sonca. Vsaj štiri oddaje torej samo o japonski besedni umetnosti, tu pa so potem še slikarstvo, gledališče, film in strip, ki so od druge polovice 19. stoletja dalje vsi močno odmevali povsod po svetu. Zato se govora o japonski umetnosti tokrat nismo lotili skozi prizmo njenih posameznih disciplin, njihovega razvoja, zgodovine ali periodizacije, ampak smo se raje panoramsko vprašali, kaj vso to raznoliko ustvarjalnost skozi dolgi tek stoletij sploh povezuje. Spraševali smo se, kaj v besedni zvezi »japonska umetnost« pravzaprav označuje pridevnik »japonski«. Ali resnično obstaja nekaj takega kot je japonski narodni značaj, nezamenljivo japonsko občutenje sveta, nekakšen duh japonstva, skratka, ki ga lahko bolj ali manj zanesljivo prepoznavamo od enega umetniškega dela do drugega – ali pa velja, nasprotno, ta pridevnik razumeti kot izključni geografski kvalifikator in je potemtakem »japonska« preprosto tista umetnost, ki je nastala na ozemlju današnje Japonske? – Odgovor na to vprašanje smo iskali v pogovoru z japonologom in sociologom kulture, dr. Luko Culibergom z Oddelka za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Utagava Hirošige, lesorez iz serije Osem pogledov na Omi