Jasmin B. Frelih

Kulturni fokus

recording logo

Kdaj lahko neko literarno delo – pesem, kratko zgodbo ali roman – označimo kot prepričljivo, kot tehtno, kot dobro? – Slej ko prej takrat, ko je napisano tekoče in vešče, celo umetelno; ko bralke in bralci lahko vstopimo v svet, ki ga vzpostavljajo zapisane besede, in verjamemo, da ta svet ni le papirnat, temveč ga lahko tudi vohamo in otipamo in okusimo; ko se nam zdi, da med branjem izmišljene zgodbe pravzaprav poglabljamo svoje razumevanje oziroma doživljanje resničnega sveta. Jasmin B. Frelih je – pri vsega tridesetih – avtor dveh takih literarnih del. Najprej je tu, seveda, Na/pol, tridelni roman iz postapokaliptičnega sveta, ki je pred poltretjim letom prejel nagrado za najboljši prvenec, bil nato nominiran za kritiško sito in kresnika, no, pred kakima dvema tednoma pa je pobral še nagrado Evropske Unije za književnost. Potem pa so tu še lanskoletne, za kritiško sito nominirane Ideoluzije, v katerih je pisatelj zbral svoje kratkoprozno pisanje zadnjih desetih let. In ob prebiranju teh zgodb so kritiki začeli govoriti o nenavadni daljnovidnosti Frelihovega pisanja. Pa pri tem niso mislili preprosto na to, da je avtor že leta 2010, še pred začetkom vojne v Siriji torej, spisal Fajdo, kratko zgodbo o beguncih z Bližnjega vzhoda, ki preplavljajo Slovenijo, ampak da je v tej zgodbi skoraj do pike natančno uganil argumente, besednjak in retoriko, ki so jih potem v javni debati o beguncih dejansko uporabljali tako tisti, ki so hoteli naše državne meje tesneje zapreti, kakor oni drugi, ki so jih želeli še bolj odpreti. Kako neki pisatelj takole zatipa utrip časa? Kako ga nato prevede v besede in stavke? In če Frelihovo pisanje dejansko za pet let prehiteva aktualno resničnost, tedaj se menda lahko – seveda ne brez nelagodja – vprašamo, o čem neki avtor piše danes? – To so vprašanja, ki smo jih v pogovoru z Jasminom B. Frelihom pretresali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva foto: Goran Dekleva

Jasmin B. Frelih

Kulturni fokus

Kdaj lahko neko literarno delo – pesem, kratko zgodbo ali roman – označimo kot prepričljivo, kot tehtno, kot dobro? – Slej ko prej takrat, ko je napisano tekoče in vešče, celo umetelno; ko bralke in bralci lahko vstopimo v svet, ki ga vzpostavljajo zapisane besede, in verjamemo, da ta svet ni le papirnat, temveč ga lahko tudi vohamo in otipamo in okusimo; ko se nam zdi, da med branjem izmišljene zgodbe pravzaprav poglabljamo svoje razumevanje oziroma doživljanje resničnega sveta. Jasmin B. Frelih je – pri vsega tridesetih – avtor dveh takih literarnih del. Najprej je tu, seveda, Na/pol, tridelni roman iz postapokaliptičnega sveta, ki je pred poltretjim letom prejel nagrado za najboljši prvenec, bil nato nominiran za kritiško sito in kresnika, no, pred kakima dvema tednoma pa je pobral še nagrado Evropske Unije za književnost. Potem pa so tu še lanskoletne, za kritiško sito nominirane Ideoluzije, v katerih je pisatelj zbral svoje kratkoprozno pisanje zadnjih desetih let. In ob prebiranju teh zgodb so kritiki začeli govoriti o nenavadni daljnovidnosti Frelihovega pisanja. Pa pri tem niso mislili preprosto na to, da je avtor že leta 2010, še pred začetkom vojne v Siriji torej, spisal Fajdo, kratko zgodbo o beguncih z Bližnjega vzhoda, ki preplavljajo Slovenijo, ampak da je v tej zgodbi skoraj do pike natančno uganil argumente, besednjak in retoriko, ki so jih potem v javni debati o beguncih dejansko uporabljali tako tisti, ki so hoteli naše državne meje tesneje zapreti, kakor oni drugi, ki so jih želeli še bolj odpreti. Kako neki pisatelj takole zatipa utrip časa? Kako ga nato prevede v besede in stavke? In če Frelihovo pisanje dejansko za pet let prehiteva aktualno resničnost, tedaj se menda lahko – seveda ne brez nelagodja – vprašamo, o čem neki avtor piše danes? – To so vprašanja, ki smo jih v pogovoru z Jasminom B. Frelihom pretresali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva foto: Goran Dekleva