prof. Peter Černic

Intervju - TV

recording logo

748

V tokratni oddaji Intervju bo Jože Možina gostil enega najbolj prodornih slovenskih intelektualcev v Italiji prof. Petra Černica, ki je tudi ravnatelj Državnega izobraževalnega zavoda Simon Gregorčič v Gorici. Gre za izobraževalno ustanovo s slovenskim učnim jezikom, ki izvira iz več kot 170 letne tradicije slovenskega šolstva na Goriškem. Doma z Vrha sv. Mihaela na goriškem Krasu, v občini Sovodnje, kjer živi z ženo Španko in štirimi sinovi. V Gorici je zaključil klasično gimnazijo in licej, ter končal študij zgodovine v Trstu. Bil je uspešen odbojkar, kariero pa je začel kot profesor zgodovine na slovenskih šolah v Gorici, ravnatelj je bil tudi njegov oče. Poleg vodenja slovenske šole je tudi član Višjega šolskega sveta v Rimu. Gre za družbeno in politično angažiranega intelektualca, ki je dejaven v slovenski skupnosti, vneto analizira politično dogajanje, raziskuje preteklost 20. stoletja in črpa iz bogate zgodovine velikih Slovencev, ki so zaznamovali in ohranili slovenski živelj v Italiji. Svoje diplomsko delo, ki se dotika 11. stoletja je objavil v ugledni italijanski reviji za srednjeveške študije in v posebni knjigi. Uredil in sodeloval je pri snovanju več izjemno pomembnih knjig za slovensko preteklost, dnevniških zapisov Rudolfa Klinca, vojaškega dnevnika Iva Brica in drugih. V pogovoru se je dotaknil svoje družinske multikulturne izkušnje s poudarkom, da je mediteranski svet, še posebej španski, od koder izvira njegova žena, sposoben sproti debatirat o vseh odprtih vprašanjih, zaradi česar so tudi medčloveški odnosi bolj odprti. Izpostavil je bolj in poslanstvo za slovensko šolstvo, ki sicer ima zagotovljen okvir delovanja a se sooča s številnimi problemi. Medtem ko predsodkov do Slovencev praktično ni več, pa Černic izpostavlja krizo v slovenski manjšini, ki je predvsem politična a nevarna za prihodnost skupnosti. Meni, da živimo v času nedorečenosti, ki je povzročila politično katastrofo. Od nekdaj močnega in povezanega nastopa še v času fašizma, pa sta vojna in zlasti povojno obdobje prinesla razcep. Posebej zato, ker je jugoslovanska komunistična oblast deformirala slovensko zamejsko enotnost s podpiranjem zgolj levo usmerjenih. Podpirala je tudi njihovo vključevanje v italijanske leve stranke, kar pa je privedlo do osipa in razpršitve slovenskih glasov. Sedaj sta v krizi tudi obe krovni organizaciji, ki ne uspeta več učinkovito predstavljati slovensko skupnost. Na zadnjih deželnih volitvah je Stranka slovenske skupnosti, edina politična stranka Slovencev v Italiji vseeno uspela izvoliti svojega predstavnika Igorja Gabrovca, medtem ko se levici, ki je včasih prevladovala, to ni uspelo. Černic opozarja na katastrofalno vodenje manjšine, ki je bilo dodatno obremenjeno zato, ker bi levi del manjšine s strani jugoslovanske države uporabljen in nagrajen pri različnih poslovnih interesih, povezanih tudi s Saftijem: » Tisti sistem je bil sposoben ustanovit paradržavo in financirat paradržavo z vsemi svojimi ustanovami.« Ko je ta sistem propadel se je v posebej hudi krizi znašel prav levi del manjšine oz. njene krovne organizacije, ki tudi ni bil navdušen nad osamosvojitvijo Slovenije ampak je zagovarjal enotno Jugoslavijo: »Tiste organizacije, ki so bile zadržane ali celo proti osamosvojitvi Slovenije so bile potem, tri, štiri leta kasneje deležne financiranj«. Slovenska država pa ni imela in nima najbolj racionalnega mehanizma finančne pomoči zamejskim ustanovam. Profesor Černic je kljub vsemu optimist, vira za obstoj in napredek vidi v osebni zavzetosti za narodno stvar in čistih odnosih, ki ljudi in skupnost povezujejo. Manj so zanj pomembne strukture, ki so pogosto odmaknjene od realnih potreb in potrebne korenite reforme.

prof. Peter Černic

Intervju - TV

V tokratni oddaji Intervju bo Jože Možina gostil enega najbolj prodornih slovenskih intelektualcev v Italiji prof. Petra Černica, ki je tudi ravnatelj Državnega izobraževalnega zavoda Simon Gregorčič v Gorici. Gre za izobraževalno ustanovo s slovenskim učnim jezikom, ki izvira iz več kot 170 letne tradicije slovenskega šolstva na Goriškem. Doma z Vrha sv. Mihaela na goriškem Krasu, v občini Sovodnje, kjer živi z ženo Španko in štirimi sinovi. V Gorici je zaključil klasično gimnazijo in licej, ter končal študij zgodovine v Trstu. Bil je uspešen odbojkar, kariero pa je začel kot profesor zgodovine na slovenskih šolah v Gorici, ravnatelj je bil tudi njegov oče. Poleg vodenja slovenske šole je tudi član Višjega šolskega sveta v Rimu. Gre za družbeno in politično angažiranega intelektualca, ki je dejaven v slovenski skupnosti, vneto analizira politično dogajanje, raziskuje preteklost 20. stoletja in črpa iz bogate zgodovine velikih Slovencev, ki so zaznamovali in ohranili slovenski živelj v Italiji. Svoje diplomsko delo, ki se dotika 11. stoletja je objavil v ugledni italijanski reviji za srednjeveške študije in v posebni knjigi. Uredil in sodeloval je pri snovanju več izjemno pomembnih knjig za slovensko preteklost, dnevniških zapisov Rudolfa Klinca, vojaškega dnevnika Iva Brica in drugih. V pogovoru se je dotaknil svoje družinske multikulturne izkušnje s poudarkom, da je mediteranski svet, še posebej španski, od koder izvira njegova žena, sposoben sproti debatirat o vseh odprtih vprašanjih, zaradi česar so tudi medčloveški odnosi bolj odprti. Izpostavil je bolj in poslanstvo za slovensko šolstvo, ki sicer ima zagotovljen okvir delovanja a se sooča s številnimi problemi. Medtem ko predsodkov do Slovencev praktično ni več, pa Černic izpostavlja krizo v slovenski manjšini, ki je predvsem politična a nevarna za prihodnost skupnosti. Meni, da živimo v času nedorečenosti, ki je povzročila politično katastrofo. Od nekdaj močnega in povezanega nastopa še v času fašizma, pa sta vojna in zlasti povojno obdobje prinesla razcep. Posebej zato, ker je jugoslovanska komunistična oblast deformirala slovensko zamejsko enotnost s podpiranjem zgolj levo usmerjenih. Podpirala je tudi njihovo vključevanje v italijanske leve stranke, kar pa je privedlo do osipa in razpršitve slovenskih glasov. Sedaj sta v krizi tudi obe krovni organizaciji, ki ne uspeta več učinkovito predstavljati slovensko skupnost. Na zadnjih deželnih volitvah je Stranka slovenske skupnosti, edina politična stranka Slovencev v Italiji vseeno uspela izvoliti svojega predstavnika Igorja Gabrovca, medtem ko se levici, ki je včasih prevladovala, to ni uspelo. Černic opozarja na katastrofalno vodenje manjšine, ki je bilo dodatno obremenjeno zato, ker bi levi del manjšine s strani jugoslovanske države uporabljen in nagrajen pri različnih poslovnih interesih, povezanih tudi s Saftijem: » Tisti sistem je bil sposoben ustanovit paradržavo in financirat paradržavo z vsemi svojimi ustanovami.« Ko je ta sistem propadel se je v posebej hudi krizi znašel prav levi del manjšine oz. njene krovne organizacije, ki tudi ni bil navdušen nad osamosvojitvijo Slovenije ampak je zagovarjal enotno Jugoslavijo: »Tiste organizacije, ki so bile zadržane ali celo proti osamosvojitvi Slovenije so bile potem, tri, štiri leta kasneje deležne financiranj«. Slovenska država pa ni imela in nima najbolj racionalnega mehanizma finančne pomoči zamejskim ustanovam. Profesor Černic je kljub vsemu optimist, vira za obstoj in napredek vidi v osebni zavzetosti za narodno stvar in čistih odnosih, ki ljudi in skupnost povezujejo. Manj so zanj pomembne strukture, ki so pogosto odmaknjene od realnih potreb in potrebne korenite reforme.