“Ustava tretjega rajha je obsedno stanje.”

Glasovi svetov

recording logo

209

Ko je konec januarja 1933 predsednik Hindenburg na položaj kanclerja imenoval Adolfa Hitlerja, je Nemčija sicer bila država v globoki politični, družbeni in ekonomski krizi, a je vseeno še imela ustavo, ki je varovala temeljne človekove pravice, še je imela zakone, neodvisno sodstvo, lokalno samoupravo, apolitični birokratski aparat in neodvisne sindikate, še je poznala medijsko svobodo, svobodo verskega življenja in svobodo političnega udejstvovanja. Civilna družba je še živela. Mesec dni pozneje je ustavo de facto nadomestila Uredba za zaščito naroda, ki je v senci požiga poslopja Reichstaga uvedla obsedno stanje. Do poletja 1933 so bili nato sindikati ukinjeni, politične stranke – z izjemo NSDAP, kajpada – prepovedane, neodvisni mediji zatrti, prostovoljne civilnodružbene organizacije od lovskih zvez do pevskih društev pa so bodisi morale sprejeti nacistično nadzor bodisi so se bile prisiljene samorazpustiti. Preganjanje resničnih, potencialnih pa tudi le namišljenih nasprotnikov režima je bilo v polnem zagonu, državni upravni aparat je bil podrejen nacistični stranki, Judje so bili izločeni iz javnega življenja. Kako je to mogoče? Kako je mogoče v vsega pol leta razgraditi celoten pravni okvir, znotraj katerega poteka življenje v moderni družbi, in ga nadomestiti s totalitarno diktaturo? Kako je mogoče, da druge politične stranke, pa katoliška in različne protestantske cerkve, vojska in predvsem sodstvo ob vsem tem stojijo pasivno ob strani? In kako je mogoče, da v tako organizirani državi realno obstoječe stanje brezzakonja vendar ne izzove vsesplošnega družbenega kaosa? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov. Pri iskanju odgovorov smo sledili velikemu nemškemu politologu judovskega rodu, Ernstu Fraenklu, čigar ključno delo o nacistični diktaturi, Dvojna država, je pred nedavnim izšlo pri Založbi /*cf. Do kakšnih odgovorov je v svoji analizi pravnega sistema, kakršen se je v Nemčiji vzpostavil pod Hitlerjem, Fraenkel navsezadnje prišel – in to že v tridesetih letih prejšnjega stoletja –, nam je pomagala razumeti politologinja dr. Vlasta Jalušič, ki je slovenski izdaji Dvojne države pripisala bogato spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: ruševine poslopja Narodnega sodišča, ki je delovalo zunaj okvira normativne nemške zakonodaje in je bilo med 1934 in 1945 zadolženo za obravnavo “političnih prestopkov” (Carl Weinrother /Wikimedia Commons z dovoljenjem Nemškega zveznega arhiva/)

“Ustava tretjega rajha je obsedno stanje.”

Glasovi svetov

Ko je konec januarja 1933 predsednik Hindenburg na položaj kanclerja imenoval Adolfa Hitlerja, je Nemčija sicer bila država v globoki politični, družbeni in ekonomski krizi, a je vseeno še imela ustavo, ki je varovala temeljne človekove pravice, še je imela zakone, neodvisno sodstvo, lokalno samoupravo, apolitični birokratski aparat in neodvisne sindikate, še je poznala medijsko svobodo, svobodo verskega življenja in svobodo političnega udejstvovanja. Civilna družba je še živela. Mesec dni pozneje je ustavo de facto nadomestila Uredba za zaščito naroda, ki je v senci požiga poslopja Reichstaga uvedla obsedno stanje. Do poletja 1933 so bili nato sindikati ukinjeni, politične stranke – z izjemo NSDAP, kajpada – prepovedane, neodvisni mediji zatrti, prostovoljne civilnodružbene organizacije od lovskih zvez do pevskih društev pa so bodisi morale sprejeti nacistično nadzor bodisi so se bile prisiljene samorazpustiti. Preganjanje resničnih, potencialnih pa tudi le namišljenih nasprotnikov režima je bilo v polnem zagonu, državni upravni aparat je bil podrejen nacistični stranki, Judje so bili izločeni iz javnega življenja. Kako je to mogoče? Kako je mogoče v vsega pol leta razgraditi celoten pravni okvir, znotraj katerega poteka življenje v moderni družbi, in ga nadomestiti s totalitarno diktaturo? Kako je mogoče, da druge politične stranke, pa katoliška in različne protestantske cerkve, vojska in predvsem sodstvo ob vsem tem stojijo pasivno ob strani? In kako je mogoče, da v tako organizirani državi realno obstoječe stanje brezzakonja vendar ne izzove vsesplošnega družbenega kaosa? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov. Pri iskanju odgovorov smo sledili velikemu nemškemu politologu judovskega rodu, Ernstu Fraenklu, čigar ključno delo o nacistični diktaturi, Dvojna država, je pred nedavnim izšlo pri Založbi /*cf. Do kakšnih odgovorov je v svoji analizi pravnega sistema, kakršen se je v Nemčiji vzpostavil pod Hitlerjem, Fraenkel navsezadnje prišel – in to že v tridesetih letih prejšnjega stoletja –, nam je pomagala razumeti politologinja dr. Vlasta Jalušič, ki je slovenski izdaji Dvojne države pripisala bogato spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: ruševine poslopja Narodnega sodišča, ki je delovalo zunaj okvira normativne nemške zakonodaje in je bilo med 1934 in 1945 zadolženo za obravnavo “političnih prestopkov” (Carl Weinrother /Wikimedia Commons z dovoljenjem Nemškega zveznega arhiva/)