O izvoru zgodb

Glasovi svetov

recording logo

Danes vemo, da številne živali – šimpanzi in gorile, na primer, pa nekatere vrste delfinov, kitov, slonov in papig – med seboj komunicirajo s precej kompleksno uporabo različnih gest in glasov, da torej imajo svoj jezik. Obenem pa se zdi, da je govorica živali namenjena predvsem pošiljanju in sprejemanju praktičnih oziroma utilitarnih sporočil – recimo o virih hrane ali o pretečih nevarnostih. Toda pri nobeni vrsti znanstveniki doslej še niso odkrili daru, ki ga imamo vsi ljudje – da ustvarjamo in si pripovedujemo zgodbe, izmišljije, fikcijo. Zato se je sodobni britanski literarni znanstvenik Brian Boyd – sicer strokovnjak za Vladimirja Nabokova – odločil raziskati, kako se je pri homo sapiensu sploh razvila sposobnost izmišljanja zgodb in zakaj neki se je v evolucijskem procesu zgodbarstvo izkazalo za prednost. Zakaj ima posameznik, ki pripoveduje in posluša izmišljene zgodbe, v evolucijskem smislu večje možnosti, da bo posredoval svoje gene naprej, kakor posameznik, ki te zmožnosti nima? – Svoje ugotovitve je Boyd strnil v knjigi O izvoru zgodb : evolucija, mišljenje, fikcija, ki je pred nedavnim izšla pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete. Do kakšnih spoznanj se je Boyd dokopal, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov. Gosta pred mikrofonom sta bila predavateljica na Oddelku za primerjalno književnost ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Vanesa Matajc, in asistent z istega oddelka, dr. Igor Žunkovič, ki je Boydovo knjigo prevedel v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons

O izvoru zgodb

Glasovi svetov

Danes vemo, da številne živali – šimpanzi in gorile, na primer, pa nekatere vrste delfinov, kitov, slonov in papig – med seboj komunicirajo s precej kompleksno uporabo različnih gest in glasov, da torej imajo svoj jezik. Obenem pa se zdi, da je govorica živali namenjena predvsem pošiljanju in sprejemanju praktičnih oziroma utilitarnih sporočil – recimo o virih hrane ali o pretečih nevarnostih. Toda pri nobeni vrsti znanstveniki doslej še niso odkrili daru, ki ga imamo vsi ljudje – da ustvarjamo in si pripovedujemo zgodbe, izmišljije, fikcijo. Zato se je sodobni britanski literarni znanstvenik Brian Boyd – sicer strokovnjak za Vladimirja Nabokova – odločil raziskati, kako se je pri homo sapiensu sploh razvila sposobnost izmišljanja zgodb in zakaj neki se je v evolucijskem procesu zgodbarstvo izkazalo za prednost. Zakaj ima posameznik, ki pripoveduje in posluša izmišljene zgodbe, v evolucijskem smislu večje možnosti, da bo posredoval svoje gene naprej, kakor posameznik, ki te zmožnosti nima? – Svoje ugotovitve je Boyd strnil v knjigi O izvoru zgodb : evolucija, mišljenje, fikcija, ki je pred nedavnim izšla pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete. Do kakšnih spoznanj se je Boyd dokopal, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov. Gosta pred mikrofonom sta bila predavateljica na Oddelku za primerjalno književnost ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Vanesa Matajc, in asistent z istega oddelka, dr. Igor Žunkovič, ki je Boydovo knjigo prevedel v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons