Odrešenjska zgodovina

Glasovi svetov

recording logo

116

Starorimski učenjak Plinij starejši se je v zgodovino zapisal po dveh plateh – kot sposoben in uspešen vojaški poveljnik, obenem pa, seveda, tudi kot pisec monumentalnega Naravoslovja, bržčas ene najpomembnejših knjig, ki nam jih zapustila rimska antika. Prav zato je njegov nečak, Plinij mlajši, v pismu zgodovinarju Tacitu pripomnil, da so resnično blaženi tisti ljudje, ki, po eni strani, storijo dejanja, o katerih je vredno pisati, in ki, po drugi plati, pišejo tisto, o čemer je vredno brati. Seveda je le malo posameznikov dejansko premoglo oba darova, a v tej zgoščeni formulaciji o dejanjih, o katerih je vredno pisati, in knjigah, ki jih je vredno brati, nemara lahko razberemo ključni zastavek predkrščanskega razumevanja zgodovine, njene, pogojno rečeno, smiselnosti: svet, historični svet je tu sploh edini oder, kjer posameznik lahko pokaže svojo dejansko vrednost, svojo izjemnost, svojo plemenitost. Zgodovinar pa, ki skrbi, da ta spomin na izstopajoče ljudi preteklosti ne ugasne, pri tem sicer malo zasleduje tudi svoj košček večne slave, a kolikor je zgodovina, kot je verjel Cireon, učiteljica življenja in svetloba resnice, toliko zgodovinar svoje delo vendarle opravlja v dobro vsega človeštva. Kaj pa se zgodi, ko se s krščanstvom zlagoma uveljavi povsem drugačen pogled na zgodovinski svet? Ko postanejo kolikor krvave toliko tudi slavne bitke in salomonsko premišljene upravne reforme in najnizkotnejše dvorske razprtije kvečjemu malo pomembni miljni kamni, mimo katerih stopa trpeča človekova duša na svoji negotovi poti skozi solzno dolino proti odrešenju? So mar prenehali pisati o preteklosti? So se je preprosto prenehali spominjati? – Seveda ne. Toda zgodovino so koncipirali drugače. Danes imamo ime za takšno, drugačno koncepcijo zgodovine: odrešenjska zgodovina. In ta bo predmet pogovora v tokratnih Glasovih svetov. Naš gost pred mikrofonom bo zgodovinar, rusist in doktorand teologije, Simon Malmenvall. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. Foto: Wikimedia

Odrešenjska zgodovina

Glasovi svetov

Starorimski učenjak Plinij starejši se je v zgodovino zapisal po dveh plateh – kot sposoben in uspešen vojaški poveljnik, obenem pa, seveda, tudi kot pisec monumentalnega Naravoslovja, bržčas ene najpomembnejših knjig, ki nam jih zapustila rimska antika. Prav zato je njegov nečak, Plinij mlajši, v pismu zgodovinarju Tacitu pripomnil, da so resnično blaženi tisti ljudje, ki, po eni strani, storijo dejanja, o katerih je vredno pisati, in ki, po drugi plati, pišejo tisto, o čemer je vredno brati. Seveda je le malo posameznikov dejansko premoglo oba darova, a v tej zgoščeni formulaciji o dejanjih, o katerih je vredno pisati, in knjigah, ki jih je vredno brati, nemara lahko razberemo ključni zastavek predkrščanskega razumevanja zgodovine, njene, pogojno rečeno, smiselnosti: svet, historični svet je tu sploh edini oder, kjer posameznik lahko pokaže svojo dejansko vrednost, svojo izjemnost, svojo plemenitost. Zgodovinar pa, ki skrbi, da ta spomin na izstopajoče ljudi preteklosti ne ugasne, pri tem sicer malo zasleduje tudi svoj košček večne slave, a kolikor je zgodovina, kot je verjel Cireon, učiteljica življenja in svetloba resnice, toliko zgodovinar svoje delo vendarle opravlja v dobro vsega človeštva. Kaj pa se zgodi, ko se s krščanstvom zlagoma uveljavi povsem drugačen pogled na zgodovinski svet? Ko postanejo kolikor krvave toliko tudi slavne bitke in salomonsko premišljene upravne reforme in najnizkotnejše dvorske razprtije kvečjemu malo pomembni miljni kamni, mimo katerih stopa trpeča človekova duša na svoji negotovi poti skozi solzno dolino proti odrešenju? So mar prenehali pisati o preteklosti? So se je preprosto prenehali spominjati? – Seveda ne. Toda zgodovino so koncipirali drugače. Danes imamo ime za takšno, drugačno koncepcijo zgodovine: odrešenjska zgodovina. In ta bo predmet pogovora v tokratnih Glasovih svetov. Naš gost pred mikrofonom bo zgodovinar, rusist in doktorand teologije, Simon Malmenvall. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. Foto: Wikimedia