Edvard Kovač: Užaloščena

Duhovna misel

recording logo

Današnji dan, 15. september, praznujemo kot dan vrnitve Primorske k matični domovini. Ko smo veseli, da se naše slovensko jezikovno območje bolj pokriva z državnimi mejami, pa v nas vstajajo podobe naših trpečih rojakov, saj vemo, koliko so prestali, da so ostali zvesti slovenski besedi, pesmi in svoji zemlji. Res je, naši Primorci so veliko pretrpeli zaradi nasilja in prisile fašistov. Toda vsa njihova zgodovina je bila zaznamovana s preizkušnjami in težavami. Najprej je tukaj njihova zemlja, ki je čudovita v ognjenih barvah jesenskega ruja, ali pa je vsa drhteča ob poganjkih vinske trte. Toda ne smemo pozabiti, da gre za zelo kamnito in vetrovno pokrajino. A izredna modrost in plemenitost naših ljudi sta svojega nasprotnika preoblikovali v zaveznika. Kajti naši Primorci so iz zemlje izruvali kamen in iz njega postavili borjače ter ogradili svoje njive in nasade. Tako kraški kamen ni bil samo ovira za rodovitnost zemlje, ampak je postal tudi njen zaščitnik pred izredno močno burjo. Kako lahko z veliko delavnostjo in umnostjo ostanejo na svoji zemlji ter v srcu pojejo v svojem jeziku, so jih učili tudi slovenski čedermaci, se pravi duhovniki, ki so vedeli, da je vsaka totalitarna oblast le začasna, zato morajo naši ljudje na tej čudoviti in zagonetni zemlji vztrajati. Prav na današnji dan pa praznujemo tudi god Žalostne Matere Božje. Pred nami prav tako vstaja podoba Jezusove Matere, ki stoji pod križem ali pa je do konca »užaloščena«, ker ji dajejo mrtvega sina v naročje. Njen obraz je trpeč, pa vendar ostaja zelo mil, kajti Marija ni nikoli izgubila upanja, da bo njen sin kljub trpljenju in smrti živel naprej, saj je Božja ljubezen, ki podarja življenje, neizmerna. Prav ta podoba pa je bila tudi tolažba našim ljudem v najtežjih časih. S pogledom nanjo so premagovali vse tri nadloge: kugo, lakoto in vojsko. Zaradi zaupanja vanjo niso mogli izgubiti smehljaja na svojem obrazu. Spomnimo se, da je Kristus na križu svojo mater izročil svojemu najljubšemu učencu Janezu in ji hkrati dejal: »Žena, glej, Tvoj sin!« Jezus svoji materi daje poklon s svetopisemskim vzdevkom najbolj izjemnih izraelskih žena. »Žena Izraela« pomeni ljubljenko Božjo! To je tista ženska, ki je sočutna s svojim ljudstvom in ga je popeljala v boj skozi življenje. Lepa popotnica današnjega praznika tudi za nas, posebno še, ker vidimo, kako so pod Marijinim varstvom in navdihom vztrajali naši Primorci, in se lahko danes z njimi veselimo skupne slovenske države.

Edvard Kovač: Užaloščena

Duhovna misel

Današnji dan, 15. september, praznujemo kot dan vrnitve Primorske k matični domovini. Ko smo veseli, da se naše slovensko jezikovno območje bolj pokriva z državnimi mejami, pa v nas vstajajo podobe naših trpečih rojakov, saj vemo, koliko so prestali, da so ostali zvesti slovenski besedi, pesmi in svoji zemlji. Res je, naši Primorci so veliko pretrpeli zaradi nasilja in prisile fašistov. Toda vsa njihova zgodovina je bila zaznamovana s preizkušnjami in težavami. Najprej je tukaj njihova zemlja, ki je čudovita v ognjenih barvah jesenskega ruja, ali pa je vsa drhteča ob poganjkih vinske trte. Toda ne smemo pozabiti, da gre za zelo kamnito in vetrovno pokrajino. A izredna modrost in plemenitost naših ljudi sta svojega nasprotnika preoblikovali v zaveznika. Kajti naši Primorci so iz zemlje izruvali kamen in iz njega postavili borjače ter ogradili svoje njive in nasade. Tako kraški kamen ni bil samo ovira za rodovitnost zemlje, ampak je postal tudi njen zaščitnik pred izredno močno burjo. Kako lahko z veliko delavnostjo in umnostjo ostanejo na svoji zemlji ter v srcu pojejo v svojem jeziku, so jih učili tudi slovenski čedermaci, se pravi duhovniki, ki so vedeli, da je vsaka totalitarna oblast le začasna, zato morajo naši ljudje na tej čudoviti in zagonetni zemlji vztrajati. Prav na današnji dan pa praznujemo tudi god Žalostne Matere Božje. Pred nami prav tako vstaja podoba Jezusove Matere, ki stoji pod križem ali pa je do konca »užaloščena«, ker ji dajejo mrtvega sina v naročje. Njen obraz je trpeč, pa vendar ostaja zelo mil, kajti Marija ni nikoli izgubila upanja, da bo njen sin kljub trpljenju in smrti živel naprej, saj je Božja ljubezen, ki podarja življenje, neizmerna. Prav ta podoba pa je bila tudi tolažba našim ljudem v najtežjih časih. S pogledom nanjo so premagovali vse tri nadloge: kugo, lakoto in vojsko. Zaradi zaupanja vanjo niso mogli izgubiti smehljaja na svojem obrazu. Spomnimo se, da je Kristus na križu svojo mater izročil svojemu najljubšemu učencu Janezu in ji hkrati dejal: »Žena, glej, Tvoj sin!« Jezus svoji materi daje poklon s svetopisemskim vzdevkom najbolj izjemnih izraelskih žena. »Žena Izraela« pomeni ljubljenko Božjo! To je tista ženska, ki je sočutna s svojim ljudstvom in ga je popeljala v boj skozi življenje. Lepa popotnica današnjega praznika tudi za nas, posebno še, ker vidimo, kako so pod Marijinim varstvom in navdihom vztrajali naši Primorci, in se lahko danes z njimi veselimo skupne slovenske države.