Edvard Kovač: Jonova zgodba

Duhovna misel

recording logo

Ob pogledu na našo industrijsko razvito družbo, ki zastruplja vode in ozračje, uničuje naš planet in ga spreminja v odlagališče smeti, pogosto slišimo željo, da bi se narava vendar že prebudila in maščevala nad našo civilizacijo, saj ta ni vredna, da bi preživela. Tako je bilo tudi sprva razmišljanje bibličnega preroka Jona. O pogledu na cvetoče vrtove v Ninivah in brezglavo življenje Ninivljanov si je močno zaželel, da bi jih doletela pravična božja kazen in bi bile razdejane. Toda začuda je njegov Bog razmišljal drugače; videl je, da gre za mesto z izjemno arhitekturo, z visoko ustvarjalno kulturo. Le zakaj so se meščani morali tako izpriditi! Bog bi jim rad dal novo možnost, da začno živeti drugače, da v sebi prebudijo duhovne vrednote in pokažejo občutek za uboge in nemočne. Bog stvarnik ne kaznuje takoj, ampak pošilja znamenja ter prebuja preroške osebnosti, da bi se ljudstva streznila. Tudi naši civilizaciji, ki je v marsičem uspela, želi, da kljub stranpotem ne bi usahnila. In Jonova knjiga nam ganljivo opisuje, kako so bili Ninivljani dovzetni za preroško besedo. Iskreno so želeli spremeniti svoja življenja in znova vzpostaviti lestvico vrednot. Razglasili so post ne samo zase, ampak tudi za govedo, drobnico in vso živino. Hoteli so namreč na novo zaživeti v povezanosti z naravnim okoljem, zato so z živimi bitji vzpostavili osebni odnos. Živalce naj odslej ne služijo samo njihovi nenasitnosti in lakomnosti, ampak naj se jim pridružijo v spremembi mišljenja in življenja. Vsa živa bitja naj bodo vpeta v njihovo novo civilizacijo in naj jim pomagajo, da se znova počlovečijo. Zgodba Ninivljanov nam pove, da mora tudi naša civilizacija imeti etičen odnos do vseh živih bitij in jih ne jemati le kot sredstvo za preživetje. Z njimi je treba vzpostaviti novo sožitje. Če začnemo spoštovati zakone narave, bomo tudi posamične pojave v naravi razumeli kot etične opomine. Letos je naneslo, da je današnja nedelja hkrati tudi god sv. Frančiška Saleškega, zavetnika krščanskih časnikarjev in pisateljev. Prav novinarji lahko danes odigrajo Jonovo preroško vlogo in razkrijejo, kam drvi naš planet, kaj delamo z njim in tudi, kako ga rešiti. Da pa bi bili verodostojni, se morajo tudi sami odpraviti na pot etičnega spreobrnjenja in novega upanja. A na družbenih omrežjih postajamo vsi vsaj malce novinarji, ko novice širimo med prijatelji. Zato Jona nagovarja tudi nas, naj stopimo na njegovo pot spreobrnjenja ter naj se odrečemo sanjam, da bi lahko odjadrali kam drugam. Z našega planeta se ne da pobegniti.

Edvard Kovač: Jonova zgodba

Duhovna misel

Ob pogledu na našo industrijsko razvito družbo, ki zastruplja vode in ozračje, uničuje naš planet in ga spreminja v odlagališče smeti, pogosto slišimo željo, da bi se narava vendar že prebudila in maščevala nad našo civilizacijo, saj ta ni vredna, da bi preživela. Tako je bilo tudi sprva razmišljanje bibličnega preroka Jona. O pogledu na cvetoče vrtove v Ninivah in brezglavo življenje Ninivljanov si je močno zaželel, da bi jih doletela pravična božja kazen in bi bile razdejane. Toda začuda je njegov Bog razmišljal drugače; videl je, da gre za mesto z izjemno arhitekturo, z visoko ustvarjalno kulturo. Le zakaj so se meščani morali tako izpriditi! Bog bi jim rad dal novo možnost, da začno živeti drugače, da v sebi prebudijo duhovne vrednote in pokažejo občutek za uboge in nemočne. Bog stvarnik ne kaznuje takoj, ampak pošilja znamenja ter prebuja preroške osebnosti, da bi se ljudstva streznila. Tudi naši civilizaciji, ki je v marsičem uspela, želi, da kljub stranpotem ne bi usahnila. In Jonova knjiga nam ganljivo opisuje, kako so bili Ninivljani dovzetni za preroško besedo. Iskreno so želeli spremeniti svoja življenja in znova vzpostaviti lestvico vrednot. Razglasili so post ne samo zase, ampak tudi za govedo, drobnico in vso živino. Hoteli so namreč na novo zaživeti v povezanosti z naravnim okoljem, zato so z živimi bitji vzpostavili osebni odnos. Živalce naj odslej ne služijo samo njihovi nenasitnosti in lakomnosti, ampak naj se jim pridružijo v spremembi mišljenja in življenja. Vsa živa bitja naj bodo vpeta v njihovo novo civilizacijo in naj jim pomagajo, da se znova počlovečijo. Zgodba Ninivljanov nam pove, da mora tudi naša civilizacija imeti etičen odnos do vseh živih bitij in jih ne jemati le kot sredstvo za preživetje. Z njimi je treba vzpostaviti novo sožitje. Če začnemo spoštovati zakone narave, bomo tudi posamične pojave v naravi razumeli kot etične opomine. Letos je naneslo, da je današnja nedelja hkrati tudi god sv. Frančiška Saleškega, zavetnika krščanskih časnikarjev in pisateljev. Prav novinarji lahko danes odigrajo Jonovo preroško vlogo in razkrijejo, kam drvi naš planet, kaj delamo z njim in tudi, kako ga rešiti. Da pa bi bili verodostojni, se morajo tudi sami odpraviti na pot etičnega spreobrnjenja in novega upanja. A na družbenih omrežjih postajamo vsi vsaj malce novinarji, ko novice širimo med prijatelji. Zato Jona nagovarja tudi nas, naj stopimo na njegovo pot spreobrnjenja ter naj se odrečemo sanjam, da bi lahko odjadrali kam drugam. Z našega planeta se ne da pobegniti.