Milan Knep: Prehajanje

Duhovna misel

recording logo

Sintagmo panta rhei, vse teče, pripisujemo Heraklitu, predsokratiku, ki je umrl leta 480 pred Kristusom. Temu izvirnemu uvidu v bistvo stvarnosti je težko oporekati. Toda človeka ne zanima samo temeljno spoznanje, da vse teče, ampak še bolj, kam in zakaj teče. Znotraj naravoslovnega razmisleka si Heraklit teh dveh vprašanj ni zastavil. Za preučevanja žive in nežive narave je namreč dovolj neko drugo vprašanje, kako stvari tečejo. Odgovora na vprašanje, kam in zakaj stvari tečejo, Heraklit ni iskal znotraj tedanje naravoslovne znanosti, temveč v grški mitologiji. Ta osnovni vzorec mišljenja se do danes ni spremenil. Zato je lahko človek naravoslovec in vernik obenem. Nekaterim zadostuje golo naravoslovje, preučevanje, kako stvari tečejo, in shajajo, ne da bi enako zavzeto iskali razlago, kam in zakaj tečejo. A kdor si najprej postavi vprašanji kam in zakaj, ga zanima tudi to, kako stvarnost teče. Kakovostno nov uvid povezanosti vseh treh vprašanj se je posrečil sv. Pavlu, izobraženemu Judu, ki pa se je odlično znašel tudi v Grčiji, matici filozofije. V pismu Korinčanom je svojo inovacijo imenoval prehajanje, nenehen zakramentalen proces, prehajanje vidne stvarnosti v presežno, v Božjo stvarnost. Navajam: »Seje se v minljivosti, vstaja v neminljivosti« (1 Kor 15,42). Kruh, ki ga pri sv. maši prinesemo na oltar, postaja po Svetem Duhu evharistični kruh, prvine zemlje se transformirajo v Božjo resničnost, Jezusovo poveličano telo. Heraklit je horizontalno pretočnost narave, ko minerali prehajajo v žive strukture, v telesa rastlin, živali in človeka, in po umiranju nazaj v minerale, videl ločeno od vertikalne pretočnosti. Pavel pa je bil obdarjen z izjemnim razodetjem, ki ga je preobrazilo do temeljev. Pred Damaskom ga je poklical Kristus, za katerega je bil Pavel prepričan, da je na Križu umrl, in s tem izstopil iz zgodovine. V trenutku je uvidel, da je Kristus sinteza vertikalnega in horizontalnega prehajanja. V pismu Efežanom (Ef 2,14) je Pavel to pojasnil z besedami, da je Kristus ločilno steno, ki je prej razdvajala vertikalno in horizontalno pretočnost, v sebi, v svoji osebi, premagal. Kajti Kristus je bil sam, v svoji biti, uresničenje obeh prehajanj, Boga, večne Besede, v materijo, v človeško telo, torej v tisto, kar se vrača v minerale, in obenem prehajanje osnovnih delcev stvarnosti v neminljivo. Takole pravi: »Kakor smo nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebeškega.« Kristus ni bil filozof, njegov cilj ni bil, da bi ljudem podal filozofsko razlago povezanosti treh vprašanj –, kako, kam in zakaj –, temveč je sintezo teh vprašanj spremenil v živo duhovno in materialno resničnost, v nepretrgan zakramentalni proces. V njem, prvorojencu vsega stvarstva, sedaj vse teče, iz prvin v sestavljene strukture in nazaj, iz prvin v neminljivo, iz presežnega nazaj v sestavljene strukture.

Milan Knep: Prehajanje

Duhovna misel

Sintagmo panta rhei, vse teče, pripisujemo Heraklitu, predsokratiku, ki je umrl leta 480 pred Kristusom. Temu izvirnemu uvidu v bistvo stvarnosti je težko oporekati. Toda človeka ne zanima samo temeljno spoznanje, da vse teče, ampak še bolj, kam in zakaj teče. Znotraj naravoslovnega razmisleka si Heraklit teh dveh vprašanj ni zastavil. Za preučevanja žive in nežive narave je namreč dovolj neko drugo vprašanje, kako stvari tečejo. Odgovora na vprašanje, kam in zakaj stvari tečejo, Heraklit ni iskal znotraj tedanje naravoslovne znanosti, temveč v grški mitologiji. Ta osnovni vzorec mišljenja se do danes ni spremenil. Zato je lahko človek naravoslovec in vernik obenem. Nekaterim zadostuje golo naravoslovje, preučevanje, kako stvari tečejo, in shajajo, ne da bi enako zavzeto iskali razlago, kam in zakaj tečejo. A kdor si najprej postavi vprašanji kam in zakaj, ga zanima tudi to, kako stvarnost teče. Kakovostno nov uvid povezanosti vseh treh vprašanj se je posrečil sv. Pavlu, izobraženemu Judu, ki pa se je odlično znašel tudi v Grčiji, matici filozofije. V pismu Korinčanom je svojo inovacijo imenoval prehajanje, nenehen zakramentalen proces, prehajanje vidne stvarnosti v presežno, v Božjo stvarnost. Navajam: »Seje se v minljivosti, vstaja v neminljivosti« (1 Kor 15,42). Kruh, ki ga pri sv. maši prinesemo na oltar, postaja po Svetem Duhu evharistični kruh, prvine zemlje se transformirajo v Božjo resničnost, Jezusovo poveličano telo. Heraklit je horizontalno pretočnost narave, ko minerali prehajajo v žive strukture, v telesa rastlin, živali in človeka, in po umiranju nazaj v minerale, videl ločeno od vertikalne pretočnosti. Pavel pa je bil obdarjen z izjemnim razodetjem, ki ga je preobrazilo do temeljev. Pred Damaskom ga je poklical Kristus, za katerega je bil Pavel prepričan, da je na Križu umrl, in s tem izstopil iz zgodovine. V trenutku je uvidel, da je Kristus sinteza vertikalnega in horizontalnega prehajanja. V pismu Efežanom (Ef 2,14) je Pavel to pojasnil z besedami, da je Kristus ločilno steno, ki je prej razdvajala vertikalno in horizontalno pretočnost, v sebi, v svoji osebi, premagal. Kajti Kristus je bil sam, v svoji biti, uresničenje obeh prehajanj, Boga, večne Besede, v materijo, v človeško telo, torej v tisto, kar se vrača v minerale, in obenem prehajanje osnovnih delcev stvarnosti v neminljivo. Takole pravi: »Kakor smo nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebeškega.« Kristus ni bil filozof, njegov cilj ni bil, da bi ljudem podal filozofsko razlago povezanosti treh vprašanj –, kako, kam in zakaj –, temveč je sintezo teh vprašanj spremenil v živo duhovno in materialno resničnost, v nepretrgan zakramentalni proces. V njem, prvorojencu vsega stvarstva, sedaj vse teče, iz prvin v sestavljene strukture in nazaj, iz prvin v neminljivo, iz presežnega nazaj v sestavljene strukture.