Blaž Franko: Dan državnosti

Duhovna misel

recording logo

29

Danes praznujemo Dan državnosti. Minilo je že 29. let, odkar je Slovenija postala neodvisna in samostojna država. To je praznik, ki ga nekateri narodi lahko slavijo že stoletja, za mnoge pa je neodvisnost domovine še vedno le oddaljena želja. Mi pa jo imamo! Pravi veliki čudež, po katerem so naši predniki hrepeneli že stoletja! Ko sem študiral v tujini, mi sošolci iz Združenih držav, Indije ali Brazilije kar niso mogli verjeti, da ima samo 2 milijona ljudi lahko svojo državo. To je res neverjetno dejstvo, ki bi nas moralo vsako leto na ta dan navdajati s ponosom, radostjo in upanjem! Vendar se malo bojim, da bom danes le pri redkih hišah videl plapolati slovensko zastavo. Naša slovenska zavest, ki nas je tisočletje ohranjevala na burnem svetovnem zemljevidu, se je kar nekje skrila. V Božji besedi, ki jo beremo pri današnji sveti maši, slišimo nesrečno pripoved o izgonu Izraelcev v babilonsko sužnost. Okrog 600 let pred Kristusom, so Babilonci zavzeli Jeruzalem. To je bilo le eno izmed mnogih hudih izgnanstev, ki so ga Judje doživeli. V februarju smo z novomašniki obiskali Sveto deželo in zelo me je presenetilo dejstvo, da so Judje uspeli kot narod preživeti že tri tisočetlja. Po Rimskem opustošenju Jeruzalema so bili kar 1900 let razsejani po vsem svetu. Kljub temu imajo danes svojo državo. Pa pustimo politične razloge ob strani. Tisto, kar jih je zopet povezalo nazaj v njihovo državo, je bila njihova zavest, da so en narod, da so izvoljeno ljudstvo in da vsi verujejo v enega Boga. Kaj pa mi, dragi Slovenci? V zgodovini smo bili skoraj vedno hlapci, nikoli nismo imeli svojega kralja ali svojega gospodarja. Kljub temu pa je nas Slovence celo tisočletje med seboj povezovala trdna krščanska vera. Prve zapisane besede v našem jeziku so pravzaprav pridige vernemu ljudstvu. Med prvimi narodi smo imeli Sveto pismo v maternem jeziku. V stotinah cerkvic, posejanih po naši domovini, je slovensko ljudstvo iskalo tolažbo, delilo radost in si utrjevalo upanje. Prav lepa slovenska beseda in vera v dobrega Boga, je nas Slovence povezala in držala skupaj skozi viharna stoletja preizkušenj. Ravno Bog nam daje moč, da sprejemamo drug drugega v svoji različnosti. Lahko bi rekli, da smo pred skoraj tridesetimi leti dosegli vse. Morda ravno zato ne iščemo več tega, kar nas povezuje, temveč to, kar nas razdvaja. Kot da ne bi vedeli za upe in hotenja mnogih generacij zatiranih Slovencev. Žal pozabljamo na tisto, kar nas je povezovalo – na ljubljeno slovensko besedo in na katoliško vero. Preljubi Slovenci in Slovenke! Naj bo vsaj današnji dan tisti, ko lahko pozabimo na zamere, ponosno izobesimo zastavo in smo hvaležni za našo mater domovino Slovenijo! Srečno.

Blaž Franko: Dan državnosti

Duhovna misel

Danes praznujemo Dan državnosti. Minilo je že 29. let, odkar je Slovenija postala neodvisna in samostojna država. To je praznik, ki ga nekateri narodi lahko slavijo že stoletja, za mnoge pa je neodvisnost domovine še vedno le oddaljena želja. Mi pa jo imamo! Pravi veliki čudež, po katerem so naši predniki hrepeneli že stoletja! Ko sem študiral v tujini, mi sošolci iz Združenih držav, Indije ali Brazilije kar niso mogli verjeti, da ima samo 2 milijona ljudi lahko svojo državo. To je res neverjetno dejstvo, ki bi nas moralo vsako leto na ta dan navdajati s ponosom, radostjo in upanjem! Vendar se malo bojim, da bom danes le pri redkih hišah videl plapolati slovensko zastavo. Naša slovenska zavest, ki nas je tisočletje ohranjevala na burnem svetovnem zemljevidu, se je kar nekje skrila. V Božji besedi, ki jo beremo pri današnji sveti maši, slišimo nesrečno pripoved o izgonu Izraelcev v babilonsko sužnost. Okrog 600 let pred Kristusom, so Babilonci zavzeli Jeruzalem. To je bilo le eno izmed mnogih hudih izgnanstev, ki so ga Judje doživeli. V februarju smo z novomašniki obiskali Sveto deželo in zelo me je presenetilo dejstvo, da so Judje uspeli kot narod preživeti že tri tisočetlja. Po Rimskem opustošenju Jeruzalema so bili kar 1900 let razsejani po vsem svetu. Kljub temu imajo danes svojo državo. Pa pustimo politične razloge ob strani. Tisto, kar jih je zopet povezalo nazaj v njihovo državo, je bila njihova zavest, da so en narod, da so izvoljeno ljudstvo in da vsi verujejo v enega Boga. Kaj pa mi, dragi Slovenci? V zgodovini smo bili skoraj vedno hlapci, nikoli nismo imeli svojega kralja ali svojega gospodarja. Kljub temu pa je nas Slovence celo tisočletje med seboj povezovala trdna krščanska vera. Prve zapisane besede v našem jeziku so pravzaprav pridige vernemu ljudstvu. Med prvimi narodi smo imeli Sveto pismo v maternem jeziku. V stotinah cerkvic, posejanih po naši domovini, je slovensko ljudstvo iskalo tolažbo, delilo radost in si utrjevalo upanje. Prav lepa slovenska beseda in vera v dobrega Boga, je nas Slovence povezala in držala skupaj skozi viharna stoletja preizkušenj. Ravno Bog nam daje moč, da sprejemamo drug drugega v svoji različnosti. Lahko bi rekli, da smo pred skoraj tridesetimi leti dosegli vse. Morda ravno zato ne iščemo več tega, kar nas povezuje, temveč to, kar nas razdvaja. Kot da ne bi vedeli za upe in hotenja mnogih generacij zatiranih Slovencev. Žal pozabljamo na tisto, kar nas je povezovalo – na ljubljeno slovensko besedo in na katoliško vero. Preljubi Slovenci in Slovenke! Naj bo vsaj današnji dan tisti, ko lahko pozabimo na zamere, ponosno izobesimo zastavo in smo hvaležni za našo mater domovino Slovenijo! Srečno.