Tilen Oberwalder Zupanc: Čas in prostor

Duhovna misel

recording logo

62

Morda ste že kdaj razmišljali o odnosu med časom in prostorom. Čas pogosto na prvi pogled izgleda brez resničnosti, s prostorom pa je ravno obratno. Videti je, kot da živimo samo v svetu predmetov. S prostorom znamo načeloma dobro ravnati, s časom pa ne. Pomeni nam le orodje za merjenje, podrejeno prostoru. Ob tem prostor dobi mesto, ki naj bi ga zavzemal čas; prevzame tudi njegove cilje. Simbol tega je imetje in veselje nad njim, ki izgleda kot zdravilo proti nevarnosti časa. Če malo bolj pomislimo, pa hitro spoznamo, da časa ne moremo nadomestiti s prostorom. Pogosto mislimo, da je minljivost lastnost časa, pa temu ni tako – je lastnost prostora. Prostor si lahko predstavljamo kot zamrznjen čas, stvari pa kot okamenele dogodke. Predmeti v prostoru so tisti, ki se premikajo, gibljejo in minevajo, ne pa čas, kot večkrat mislimo. Čas sam na sebi se ne spreminja, spreminjajo se stvari v času. Tako lahko govorimo o toku prostora skozi čas, ne pa o toku časa. Čas ne umira, umira človek, telo, stvar v času. Medtem ko vsakdo izmed nas v svetu prostora zaseda svoje mesto, v času ni tako: ta je vsem skupen in si ga delimo: ni enega trenutka, za katerega lahko rečemo, da je samo od nekoga. Pri prostoru smo lahko mnenja, da je del tega naš, pri času pa ne. Mnoga verstva so poznala svetost v prostoru, v naravi. Judovski nauk prinese novost: ideja svetosti se iz prostora premakne v čas, iz narave se prestavi v zgodovino, iz stvari se prestavi k dogodkom. Tudi krščanstvo sledi temu mišljenju. Čas je pravzaprav tako pomemben, da je navzoč v cilju duhovnega življenja, ki je srečanje s svetimi trenutki. Benedikt XVI. razmišlja o odnosu med Božjim in našim časom. Pravi, da je Božji čas večnost, naš pa časnost. Oba sta povezana v Kristusu, ki je most med časom in večnostjo. On je s svojim učlovečenjem namreč sprejel tudi človeško časnost, zato v njem sobiva čas z večnostjo. Čas nam torej daje možnost, da smo deležni razsežnosti, ki jih drugje ne moremo doseči. Naučiti se moramo, kako ravnati z njim. Kako se ustaviti in pustiti skrb za gmotne stvari … Sam vidim, kako zelo dragoceno je, da si res vsak dan vzamem nekaj trenutkov, da se ustavim in pustim stvari prostora ter se usmerim na čas: čas, ki ga preživim v molitvi, čas z drugimi in čas s samim seboj. Verjamem, da je to koristno prav za vsakega izmed nas – da se vsak dan ustavimo in pustimo stvari prostora ter postanemo pozorni, kako ravnamo s časom. Vsem nam želim, da bi to uspeli doseči – začnimo že danes!

Tilen Oberwalder Zupanc: Čas in prostor

Duhovna misel

Morda ste že kdaj razmišljali o odnosu med časom in prostorom. Čas pogosto na prvi pogled izgleda brez resničnosti, s prostorom pa je ravno obratno. Videti je, kot da živimo samo v svetu predmetov. S prostorom znamo načeloma dobro ravnati, s časom pa ne. Pomeni nam le orodje za merjenje, podrejeno prostoru. Ob tem prostor dobi mesto, ki naj bi ga zavzemal čas; prevzame tudi njegove cilje. Simbol tega je imetje in veselje nad njim, ki izgleda kot zdravilo proti nevarnosti časa. Če malo bolj pomislimo, pa hitro spoznamo, da časa ne moremo nadomestiti s prostorom. Pogosto mislimo, da je minljivost lastnost časa, pa temu ni tako – je lastnost prostora. Prostor si lahko predstavljamo kot zamrznjen čas, stvari pa kot okamenele dogodke. Predmeti v prostoru so tisti, ki se premikajo, gibljejo in minevajo, ne pa čas, kot večkrat mislimo. Čas sam na sebi se ne spreminja, spreminjajo se stvari v času. Tako lahko govorimo o toku prostora skozi čas, ne pa o toku časa. Čas ne umira, umira človek, telo, stvar v času. Medtem ko vsakdo izmed nas v svetu prostora zaseda svoje mesto, v času ni tako: ta je vsem skupen in si ga delimo: ni enega trenutka, za katerega lahko rečemo, da je samo od nekoga. Pri prostoru smo lahko mnenja, da je del tega naš, pri času pa ne. Mnoga verstva so poznala svetost v prostoru, v naravi. Judovski nauk prinese novost: ideja svetosti se iz prostora premakne v čas, iz narave se prestavi v zgodovino, iz stvari se prestavi k dogodkom. Tudi krščanstvo sledi temu mišljenju. Čas je pravzaprav tako pomemben, da je navzoč v cilju duhovnega življenja, ki je srečanje s svetimi trenutki. Benedikt XVI. razmišlja o odnosu med Božjim in našim časom. Pravi, da je Božji čas večnost, naš pa časnost. Oba sta povezana v Kristusu, ki je most med časom in večnostjo. On je s svojim učlovečenjem namreč sprejel tudi človeško časnost, zato v njem sobiva čas z večnostjo. Čas nam torej daje možnost, da smo deležni razsežnosti, ki jih drugje ne moremo doseči. Naučiti se moramo, kako ravnati z njim. Kako se ustaviti in pustiti skrb za gmotne stvari … Sam vidim, kako zelo dragoceno je, da si res vsak dan vzamem nekaj trenutkov, da se ustavim in pustim stvari prostora ter se usmerim na čas: čas, ki ga preživim v molitvi, čas z drugimi in čas s samim seboj. Verjamem, da je to koristno prav za vsakega izmed nas – da se vsak dan ustavimo in pustimo stvari prostora ter postanemo pozorni, kako ravnamo s časom. Vsem nam želim, da bi to uspeli doseči – začnimo že danes!