Andrej Šegula: O premagovanju strahu

Duhovna misel

recording logo

Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! Na začetku današnje duhovne misli vas sprašujem, kakšno mesto ima strah v vašem življenju. Vas je sploh kdaj strah? Kdaj ali česa se bojite? In … ali imate kakšno zdravilo zoper strah? Prav to je tudi evangeljska tema današnje nedelje. Za strah vemo, da je naravna razsežnost življenja. Na eni strani je strah, ki ga v resnici ni, je namišljen in čez čas izgine. Na drugi strani pa je strah, ki ima neki izvor v resničnosti. Ko pademo v tak strah, se je treba z njim sprijazniti, ga prerasti s svojim lastnim prizadevanjem, verni človek pa tudi z zaupanjem v Boga. Jezus v današnjem evangeliju svojim učencem trikrat naroča, naj se ne bojijo. Naj se ne bojijo nasprotnikov evangelija. Ti jih bodo namreč preganjali, vlačili jih bodo pred sodišče in celo pobijali. Ob prebiranju teh vrstic začutimo dva svetova: naš svet, v katerem vladajo »človeške« zakonitosti, in svet evangelija, ki je velikokrat na glavo obrnjen človeški svet. Jezus nas opogumlja. Podarja nam zaupanje vanj, ki nas osvobaja strahu pred smrtjo. Zdravilo pred strahom je ljubezen. V prvem Janezovem pismu beremo, da popolna ljubezen prežene vsak strah. Res pa je, da dokler živimo, naša ljubezen še ni popolna. Zato občutimo strah, toda nima nas v oblasti. Čeprav apostol Pavel občuti strahove, ga je strah in je negotov, se ne pusti voditi tem strahovom, ampak Kristusovemu duhu, njemu, ki je iz ljubezni dal življenje za nas. Razlagalec evangelijev Silvano Fausti pravi, da strah pred smrtjo ne sme postati življenjska filozofija. Naša filozofija naj bo Očetova »ljubezen do modrosti«. Človek je vedno razdeljen med ljubezen do modrosti mesa, ki zapira v strah pred smrtjo, in ljubezen do modrosti Duha, ki odpira v zaupanje in življenje. Odlomku daje ritem trikratni velelnik: »Ne bojte se!« ki mu sledijo utemeljitve. Refren »ne bojte se« pomeni predvsem, da smo dejansko v oblasti strahu. To je izhodišče, ki ga moramo priznati, a ne sme biti tudi končni cilj. V nasprotnem primeru se že od samega začetka odpovemo vsakršni poti. Strah povzroči, da naredimo to, česar se bojimo, zaupanje pa omogoči, da naredimo to, kar si želimo. Pred nami je nedelja, nov dan – naj (L)ljubezen, pisana z malo in z veliko začetnico, prežene vse strahove. Kot vodilo lahko vzamemo tudi besede apostola, ki pravi: Vse premorem v Njem, ki mi daje moč.

Andrej Šegula: O premagovanju strahu

Duhovna misel

Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! Na začetku današnje duhovne misli vas sprašujem, kakšno mesto ima strah v vašem življenju. Vas je sploh kdaj strah? Kdaj ali česa se bojite? In … ali imate kakšno zdravilo zoper strah? Prav to je tudi evangeljska tema današnje nedelje. Za strah vemo, da je naravna razsežnost življenja. Na eni strani je strah, ki ga v resnici ni, je namišljen in čez čas izgine. Na drugi strani pa je strah, ki ima neki izvor v resničnosti. Ko pademo v tak strah, se je treba z njim sprijazniti, ga prerasti s svojim lastnim prizadevanjem, verni človek pa tudi z zaupanjem v Boga. Jezus v današnjem evangeliju svojim učencem trikrat naroča, naj se ne bojijo. Naj se ne bojijo nasprotnikov evangelija. Ti jih bodo namreč preganjali, vlačili jih bodo pred sodišče in celo pobijali. Ob prebiranju teh vrstic začutimo dva svetova: naš svet, v katerem vladajo »človeške« zakonitosti, in svet evangelija, ki je velikokrat na glavo obrnjen človeški svet. Jezus nas opogumlja. Podarja nam zaupanje vanj, ki nas osvobaja strahu pred smrtjo. Zdravilo pred strahom je ljubezen. V prvem Janezovem pismu beremo, da popolna ljubezen prežene vsak strah. Res pa je, da dokler živimo, naša ljubezen še ni popolna. Zato občutimo strah, toda nima nas v oblasti. Čeprav apostol Pavel občuti strahove, ga je strah in je negotov, se ne pusti voditi tem strahovom, ampak Kristusovemu duhu, njemu, ki je iz ljubezni dal življenje za nas. Razlagalec evangelijev Silvano Fausti pravi, da strah pred smrtjo ne sme postati življenjska filozofija. Naša filozofija naj bo Očetova »ljubezen do modrosti«. Človek je vedno razdeljen med ljubezen do modrosti mesa, ki zapira v strah pred smrtjo, in ljubezen do modrosti Duha, ki odpira v zaupanje in življenje. Odlomku daje ritem trikratni velelnik: »Ne bojte se!« ki mu sledijo utemeljitve. Refren »ne bojte se« pomeni predvsem, da smo dejansko v oblasti strahu. To je izhodišče, ki ga moramo priznati, a ne sme biti tudi končni cilj. V nasprotnem primeru se že od samega začetka odpovemo vsakršni poti. Strah povzroči, da naredimo to, česar se bojimo, zaupanje pa omogoči, da naredimo to, kar si želimo. Pred nami je nedelja, nov dan – naj (L)ljubezen, pisana z malo in z veliko začetnico, prežene vse strahove. Kot vodilo lahko vzamemo tudi besede apostola, ki pravi: Vse premorem v Njem, ki mi daje moč.