Andrej Šegula: Sveta Neža

Duhovna misel

recording logo

Danes goduje sv. Neža, rimska mučenka. Simpatično ime izvira iz imena Agnes. Latinska beseda »agnus« pomeni »jagnje«, grški izvirnik imena pa se ustavi ob pomenu »čista«, »nedolžna«. Zato sv. Nežo, devico in mučenko, največkrat upodabljajo z jagnjetom v naročju ali poleg nje. Častimo jo kot zavetnico deviške čistosti (ponazarja jo belo jagnje v njenem naročju), hkrati pa je tudi zavetnica vrtnarjev. V Sloveniji je sv. Neži posvečenih več kot dvajset cerkva. Poleg tega skoraj ni baročne cerkve brez njenega kipa ali slike. Po izročilu je bila iz ugledne plemenite rimske družine in krščena že kot otrok. V zgodnji mladosti je Kristusu obljubila devištvo. Komaj je odrasla, že je postala mučenka. Po vsej verjetnosti se je to zgodilo leta 304, za cesarja Dioklecijana, ki je odredil splošno preganjanje kristjanov. Po zapisih milanskega škofa sv. Ambroža so deklici, ko je bila stara trinajst let, po dolgem mučenju zaradi vere v Kristusa z mečem odsekali glavo. Sv. Ambrož je ob tem zapisal: »Stopila je pred krvnika, molila in sklonila tilnik. Navzoči so lahko videli, da se je krvnik tresel, kot da bi bil sam obsojenec, da se je tresla roka rablju in da je prebledel iz strahu pred neznano nevarnostjo. Sama sv. Neža pa ni kazala nobenega strahu. Tako imamo v eni sami žrtvi dvojno mučeništvo: mučeništvo devištva in vere.« Truplo so njeni starši pokopali na vrtu svoje pristave ob Nomentanski cesti v Rimu. Nad njenim grobom so postavili lepo baziliko. Pozneje je bila večkrat prezidana. Svetnico so posebno častili v 4. stoletju: o njej so pisali štirje največji cerkveni učitelji krščanskega Zahoda. Kot zanimivost: nekdaj so na Koroškem od vsake hiše, pri kateri so imeli ovce, na god sv. Neže prinesli v cerkev »k ofru« (darovanju) šop volne. Pisatelj Janez Jalen v svoji povesti Ovčar Marko pripoveduje, da je ovčar, preden je spomladi odgnal trop v planino, pomolil: »Bog, daj letos travi gosto in visoko rasti, sveta Neža pa naj nam pomaga jarce srečno pasti!« In ko je jeseni prignal čredo domov, je rekel: »Hvala Bogu in sveti Neži!« Sveta Neža je bila še zelo mlada, ko je prestopila prag večnosti. To pomeni, da kakovost našega življenja ni odvisna od števila let, temveč od tega, kako jih živimo in preživimo. Pred nami je nov dan, ki prinaša nove izzive, nove priložnosti. Pazimo nase in ob tem ne pozabimo na druge.

Andrej Šegula: Sveta Neža

Duhovna misel

Danes goduje sv. Neža, rimska mučenka. Simpatično ime izvira iz imena Agnes. Latinska beseda »agnus« pomeni »jagnje«, grški izvirnik imena pa se ustavi ob pomenu »čista«, »nedolžna«. Zato sv. Nežo, devico in mučenko, največkrat upodabljajo z jagnjetom v naročju ali poleg nje. Častimo jo kot zavetnico deviške čistosti (ponazarja jo belo jagnje v njenem naročju), hkrati pa je tudi zavetnica vrtnarjev. V Sloveniji je sv. Neži posvečenih več kot dvajset cerkva. Poleg tega skoraj ni baročne cerkve brez njenega kipa ali slike. Po izročilu je bila iz ugledne plemenite rimske družine in krščena že kot otrok. V zgodnji mladosti je Kristusu obljubila devištvo. Komaj je odrasla, že je postala mučenka. Po vsej verjetnosti se je to zgodilo leta 304, za cesarja Dioklecijana, ki je odredil splošno preganjanje kristjanov. Po zapisih milanskega škofa sv. Ambroža so deklici, ko je bila stara trinajst let, po dolgem mučenju zaradi vere v Kristusa z mečem odsekali glavo. Sv. Ambrož je ob tem zapisal: »Stopila je pred krvnika, molila in sklonila tilnik. Navzoči so lahko videli, da se je krvnik tresel, kot da bi bil sam obsojenec, da se je tresla roka rablju in da je prebledel iz strahu pred neznano nevarnostjo. Sama sv. Neža pa ni kazala nobenega strahu. Tako imamo v eni sami žrtvi dvojno mučeništvo: mučeništvo devištva in vere.« Truplo so njeni starši pokopali na vrtu svoje pristave ob Nomentanski cesti v Rimu. Nad njenim grobom so postavili lepo baziliko. Pozneje je bila večkrat prezidana. Svetnico so posebno častili v 4. stoletju: o njej so pisali štirje največji cerkveni učitelji krščanskega Zahoda. Kot zanimivost: nekdaj so na Koroškem od vsake hiše, pri kateri so imeli ovce, na god sv. Neže prinesli v cerkev »k ofru« (darovanju) šop volne. Pisatelj Janez Jalen v svoji povesti Ovčar Marko pripoveduje, da je ovčar, preden je spomladi odgnal trop v planino, pomolil: »Bog, daj letos travi gosto in visoko rasti, sveta Neža pa naj nam pomaga jarce srečno pasti!« In ko je jeseni prignal čredo domov, je rekel: »Hvala Bogu in sveti Neži!« Sveta Neža je bila še zelo mlada, ko je prestopila prag večnosti. To pomeni, da kakovost našega življenja ni odvisna od števila let, temveč od tega, kako jih živimo in preživimo. Pred nami je nov dan, ki prinaša nove izzive, nove priložnosti. Pazimo nase in ob tem ne pozabimo na druge.