Andrej Šegula: Sv. Miklavž

Duhovna misel

recording logo

Danes obhajamo god svetega Miklavža, kakor pravimo sv. Nikolaju. Številni, predvsem pa otroci, se ga spominjajo po njegovi dobroti. Na večer pred svojim godom ta svetnik – kakor verujejo otroci – hodi od hiše do hiše in pridnim otrokom prinaša darila, tistim manj pridnim pa tudi šibo. O življenju svetega Miklavža ne vemo veliko. Več nam o njem povedo prisrčne legende. Skoraj zanesljivo je, da je bil sveti Nikolaj škof v Miri in da je okoli leta 350 tam v visoki starosti umrl. Rodil se je starejšim staršem. Oče in mati sta bila dobrega srca, usmiljena in naklonjena revežem. Nikolaj se je »nalezel« te dobrohotnosti od njiju. Starši so mu zapustili veliko premoženje, on pa ga je razdelil revežem in postal redovnik. Zanimivo je, kako je postal škof. Škof v mestu Miri, njegov predhodnik, je namreč umrl. Verniki so molili za novega škofa in sklenili, da bodo izbrali tistega duhovnika, ki bo naslednje jutro prvi stopil v cerkev. In to je bil Nikolaj. Vse življenje si je prizadeval, da bi bil dober, zgled dobrodelnosti. Bil je preganjan, zaradi svoje vere je nekaj časa preživel tudi v ječi. Kmalu po smrti so ga ljudje začeli častiti kot svetnika. Znana je legenda, kako je trem dekletom priskrbel potrebno doto, da so se lahko dostojno poročile. Sveti Nikolaj je čaščen tako v katoliški kakor tudi v pravoslavni Cerkvi. Še zanimivost: pokopan je bil v mestu Miri, v katero so leta 1086 prišli pomorščaki iz italijanskega mesta Bari. Ukradli so svetnikove zelo češčene relikvije in jih prenesli v svoje mesto. Tam so še danes. Italijani mu pravijo San Nicola di Bari. Za svojega zavetnika ga imajo mornarji, brodarji in splavarji, je tudi zavetnik otrok, ministrantov, romarjev in popotnikov, advokatov, trgovcev, lekarnarjev, gostilničarjev, pivovarjev ter delavcev v kamnolomih, pa tudi priprošnjik za srečen zakon. Cerkve, posvečene svetemu Miklavžu, so na začetku postavljali ob rekah. Tako je bila tudi ljubljanska stolnica, ki je posvečena sv. Nikolaju, sprva cerkev ljubljanskih ribičev in čolnarjev. V Sloveniji je temu svetniku posvečenih največ cerkva – kar 120, od tega 36 župnijskih in 84 podružničnih. Končali bi lahko z besedami: Bog je ljubezen. Človek, ki nosi ljubezen v srcu, je bogat. Bogat pa ni tisti, ki ima veliko, ampak tisti, ki veliko daruje. Vsak izmed nas je lahko »malo« svetega Miklavža – pa ne samo danes, vsak dan.

Andrej Šegula: Sv. Miklavž

Duhovna misel

Danes obhajamo god svetega Miklavža, kakor pravimo sv. Nikolaju. Številni, predvsem pa otroci, se ga spominjajo po njegovi dobroti. Na večer pred svojim godom ta svetnik – kakor verujejo otroci – hodi od hiše do hiše in pridnim otrokom prinaša darila, tistim manj pridnim pa tudi šibo. O življenju svetega Miklavža ne vemo veliko. Več nam o njem povedo prisrčne legende. Skoraj zanesljivo je, da je bil sveti Nikolaj škof v Miri in da je okoli leta 350 tam v visoki starosti umrl. Rodil se je starejšim staršem. Oče in mati sta bila dobrega srca, usmiljena in naklonjena revežem. Nikolaj se je »nalezel« te dobrohotnosti od njiju. Starši so mu zapustili veliko premoženje, on pa ga je razdelil revežem in postal redovnik. Zanimivo je, kako je postal škof. Škof v mestu Miri, njegov predhodnik, je namreč umrl. Verniki so molili za novega škofa in sklenili, da bodo izbrali tistega duhovnika, ki bo naslednje jutro prvi stopil v cerkev. In to je bil Nikolaj. Vse življenje si je prizadeval, da bi bil dober, zgled dobrodelnosti. Bil je preganjan, zaradi svoje vere je nekaj časa preživel tudi v ječi. Kmalu po smrti so ga ljudje začeli častiti kot svetnika. Znana je legenda, kako je trem dekletom priskrbel potrebno doto, da so se lahko dostojno poročile. Sveti Nikolaj je čaščen tako v katoliški kakor tudi v pravoslavni Cerkvi. Še zanimivost: pokopan je bil v mestu Miri, v katero so leta 1086 prišli pomorščaki iz italijanskega mesta Bari. Ukradli so svetnikove zelo češčene relikvije in jih prenesli v svoje mesto. Tam so še danes. Italijani mu pravijo San Nicola di Bari. Za svojega zavetnika ga imajo mornarji, brodarji in splavarji, je tudi zavetnik otrok, ministrantov, romarjev in popotnikov, advokatov, trgovcev, lekarnarjev, gostilničarjev, pivovarjev ter delavcev v kamnolomih, pa tudi priprošnjik za srečen zakon. Cerkve, posvečene svetemu Miklavžu, so na začetku postavljali ob rekah. Tako je bila tudi ljubljanska stolnica, ki je posvečena sv. Nikolaju, sprva cerkev ljubljanskih ribičev in čolnarjev. V Sloveniji je temu svetniku posvečenih največ cerkva – kar 120, od tega 36 župnijskih in 84 podružničnih. Končali bi lahko z besedami: Bog je ljubezen. Človek, ki nosi ljubezen v srcu, je bogat. Bogat pa ni tisti, ki ima veliko, ampak tisti, ki veliko daruje. Vsak izmed nas je lahko »malo« svetega Miklavža – pa ne samo danes, vsak dan.