Marko Uršič: Novoletna želja: več čuječnosti in empatije

Duhovna misel

recording logo

16

Zadnje čase se veliko govori o »čuječnosti«. Ta pojem izvira iz budizma in je prišel do nas prek angleškega izraza mindfulness, ki ga lahko razumemo tudi kot pozornost, »prisotnost duha«. Na spletni strani enega izmed društev za »razvijanje čuječnosti« preberemo, da je čuječnost zavedanje lastnega doživljanja s sprejemanjem, odprtostjo in radovednostjo. Poudarek je na zavedanju sedanjosti, vsakega trenutka »tu in zdaj«. Prakse in tehnike čuječnosti naj bi bile neke vrste psihoterapija ali vsaj »pozitivna psihologija«: čuječnost naj bi izboljšala počutje sodobnega človeka, zmanjševala stres in anksioznost, s tem pa tudi prispevala k večji prilagodljivosti in učinkovitosti posameznika v sodobni družbi, opredeljeni s kapitalom in tehnologijo. V takšnih prizadevanjih po t.i. »osebnostni rasti« seveda ni nič narobe, nasprotno, vaje iz čuječnosti so lahko v marsičem dobre, vendar … Najprej je treba reči, da klic k zavedanju sebe in vseh svojih dejavnosti še zdaleč ni nekaj novega. Ne samo budisti na daljnem vzhodu, temveč tudi zahodni filozofi si prizadevamo za samospoznanje že od Sokrata dalje, sledeč njegovemu miselnemu in etičnemu vodilu, izraženemu v delfskem reklu: Spoznaj samega sebe! – Dve tisočletji po Sokratu je modri in plemeniti renesančni filozof Michel de Montaigne zapisal v svojem zadnjem eseju pod naslovom O izkustvu naslednji stavek, ki čudovito izraža filozofsko čuječnost in človeško modrost: Ko plešem, plešem; ko spim, spim; in ko se samotno sprehajam po lepem sadovnjaku, četudi so moje misli del časa zaposlene z daljnimi stvarmi, jih v drugem delu časa pokličem nazaj k sprehodu, sadovnjaku, milini te samote, k sebi. Če primerjamo »prisotnost duha« pri starih modrecih s sodobno postmoderno čuječnostjo, pri slednji manjka odnos do drugega človeka in nasploh do sveta, saj je osredotočena predvsem na dobrobit lastne osebe. Manjka ji empatija, sposobnost vživljanja v drugega človeka, v drugo živo bitje, so-čutenje z njim ali njo. Prave čuječnosti kot »prisotnosti duha« pa ni brez empatije, brez ponotranjenega »svetovnega etosa«. Ob koncu te glosice naj se za hip vrnem k izvoru čuječnosti – budizmu. Japonski pesnik Matsuo Bashō, utemeljitelj pesniške oblike haiku, je v enem svojih čuječnih haikujev zapisal: Zbudi se zbudi / rad bi bil tvoj prijatelj / speči metuljček.

Marko Uršič: Novoletna želja: več čuječnosti in empatije

Duhovna misel

Zadnje čase se veliko govori o »čuječnosti«. Ta pojem izvira iz budizma in je prišel do nas prek angleškega izraza mindfulness, ki ga lahko razumemo tudi kot pozornost, »prisotnost duha«. Na spletni strani enega izmed društev za »razvijanje čuječnosti« preberemo, da je čuječnost zavedanje lastnega doživljanja s sprejemanjem, odprtostjo in radovednostjo. Poudarek je na zavedanju sedanjosti, vsakega trenutka »tu in zdaj«. Prakse in tehnike čuječnosti naj bi bile neke vrste psihoterapija ali vsaj »pozitivna psihologija«: čuječnost naj bi izboljšala počutje sodobnega človeka, zmanjševala stres in anksioznost, s tem pa tudi prispevala k večji prilagodljivosti in učinkovitosti posameznika v sodobni družbi, opredeljeni s kapitalom in tehnologijo. V takšnih prizadevanjih po t.i. »osebnostni rasti« seveda ni nič narobe, nasprotno, vaje iz čuječnosti so lahko v marsičem dobre, vendar … Najprej je treba reči, da klic k zavedanju sebe in vseh svojih dejavnosti še zdaleč ni nekaj novega. Ne samo budisti na daljnem vzhodu, temveč tudi zahodni filozofi si prizadevamo za samospoznanje že od Sokrata dalje, sledeč njegovemu miselnemu in etičnemu vodilu, izraženemu v delfskem reklu: Spoznaj samega sebe! – Dve tisočletji po Sokratu je modri in plemeniti renesančni filozof Michel de Montaigne zapisal v svojem zadnjem eseju pod naslovom O izkustvu naslednji stavek, ki čudovito izraža filozofsko čuječnost in človeško modrost: Ko plešem, plešem; ko spim, spim; in ko se samotno sprehajam po lepem sadovnjaku, četudi so moje misli del časa zaposlene z daljnimi stvarmi, jih v drugem delu časa pokličem nazaj k sprehodu, sadovnjaku, milini te samote, k sebi. Če primerjamo »prisotnost duha« pri starih modrecih s sodobno postmoderno čuječnostjo, pri slednji manjka odnos do drugega človeka in nasploh do sveta, saj je osredotočena predvsem na dobrobit lastne osebe. Manjka ji empatija, sposobnost vživljanja v drugega človeka, v drugo živo bitje, so-čutenje z njim ali njo. Prave čuječnosti kot »prisotnosti duha« pa ni brez empatije, brez ponotranjenega »svetovnega etosa«. Ob koncu te glosice naj se za hip vrnem k izvoru čuječnosti – budizmu. Japonski pesnik Matsuo Bashō, utemeljitelj pesniške oblike haiku, je v enem svojih čuječnih haikujev zapisal: Zbudi se zbudi / rad bi bil tvoj prijatelj / speči metuljček.