Marko Uršič: Misel o svetlobi

Duhovna misel

recording logo

81

Z vsakim novim letom se vrača svetloba, sončna Luč. Njeno vsakoletno vračanje so stara ljudstva imenovala zimski sončni obrat, v krščanstvu se je na božični dan rodil Jezus. Božič in novo leto sta na koledarju ločena dneva, vendar sta v nekem globljem pomenu isti praznik, praznik novega prihoda in obenem vrnitve svetlobe, nebesne in nebeške Luči. Po zimskem sončnem obratu začutimo, da ni več daleč pomlad. Sonce, naša vélika Zvezda, je s svojo sijočo lučjo podobno božanstvu. Modreci, preroki in mistiki že od nekdaj povezujejo svetlobo z vesoljnim duhom. Veličastni so tisti starodavni verzi, s katerimi je faraon Ehnaton častil Sonce, navedel bom le dva, ki se v prevodu Gregorja Strniše glasita: Čeprav si daleč, so tvoji žarki na zemlji, čeprav si visoko, so tvoje stopinje dan! Platon je v znameniti prispodobi o votlini ponazoril s Soncem najvišjo idejo Dobrega, ki presega vse ideje, jih šele omogoča – tako kakor v naravi Sonce presega vsa bitja, saj omogoča življenje in s človeškim očesom tudi videnje lepote sveta. In če preskočim mnoga stoletja – prava modrost je vselej brezčasna – naj mi bo dovoljeno, da malce po svoje preoblikujem slavni izrek filozofa Friedricha Schellinga: »Narava naj bo vidni duh, duh naj bo nevidna narava« – in rečem: Svetloba je vidni duh, duh je nevidna svetloba. S to mislijo se najbrž lahko strinjajo verniki vseh religij, pa tudi drugi iskalci Najvišjega. Sonce, naša vélika Zvezda, enako podarja svetlobo vsem. Zjutraj se vedno znova razveselimo sončnih žarkov. In kadar ob misli na prihodnost občutimo tesnobo, pomislimo na Luč, ki nas je priklicala v življenje in ki naj nas vodi na vseh naših poteh. Zdaj pa, ob tem novoletnem jutru, prisluhnimo še verzom lepe in resnične eskimske Pesmi o svetlobi (v prevodu Lojzeta Krakarja, iz knjige Sredi zemlje stojim): Kadar odplovem s čolnom daleč od brega, premišljujem, kako nepomembno je moje vsakdanje življenje. Toda, ko se spomnim, da sem bil v hudi stiski, s e mi zazdijo moje majhne skrbi velike, in velika se mi zazdi bolečina, ki jo prinaša s seboj vsakodnevno pomanjkanje. Toda ali ni edina stvar, edina stvar, ki je res velika, to, da zagledaš v kolibi na koncu poti, kako se bliža veliki dan, kako se poraja dan in svet napolnjuje svetloba.

Marko Uršič: Misel o svetlobi

Duhovna misel

Z vsakim novim letom se vrača svetloba, sončna Luč. Njeno vsakoletno vračanje so stara ljudstva imenovala zimski sončni obrat, v krščanstvu se je na božični dan rodil Jezus. Božič in novo leto sta na koledarju ločena dneva, vendar sta v nekem globljem pomenu isti praznik, praznik novega prihoda in obenem vrnitve svetlobe, nebesne in nebeške Luči. Po zimskem sončnem obratu začutimo, da ni več daleč pomlad. Sonce, naša vélika Zvezda, je s svojo sijočo lučjo podobno božanstvu. Modreci, preroki in mistiki že od nekdaj povezujejo svetlobo z vesoljnim duhom. Veličastni so tisti starodavni verzi, s katerimi je faraon Ehnaton častil Sonce, navedel bom le dva, ki se v prevodu Gregorja Strniše glasita: Čeprav si daleč, so tvoji žarki na zemlji, čeprav si visoko, so tvoje stopinje dan! Platon je v znameniti prispodobi o votlini ponazoril s Soncem najvišjo idejo Dobrega, ki presega vse ideje, jih šele omogoča – tako kakor v naravi Sonce presega vsa bitja, saj omogoča življenje in s človeškim očesom tudi videnje lepote sveta. In če preskočim mnoga stoletja – prava modrost je vselej brezčasna – naj mi bo dovoljeno, da malce po svoje preoblikujem slavni izrek filozofa Friedricha Schellinga: »Narava naj bo vidni duh, duh naj bo nevidna narava« – in rečem: Svetloba je vidni duh, duh je nevidna svetloba. S to mislijo se najbrž lahko strinjajo verniki vseh religij, pa tudi drugi iskalci Najvišjega. Sonce, naša vélika Zvezda, enako podarja svetlobo vsem. Zjutraj se vedno znova razveselimo sončnih žarkov. In kadar ob misli na prihodnost občutimo tesnobo, pomislimo na Luč, ki nas je priklicala v življenje in ki naj nas vodi na vseh naših poteh. Zdaj pa, ob tem novoletnem jutru, prisluhnimo še verzom lepe in resnične eskimske Pesmi o svetlobi (v prevodu Lojzeta Krakarja, iz knjige Sredi zemlje stojim): Kadar odplovem s čolnom daleč od brega, premišljujem, kako nepomembno je moje vsakdanje življenje. Toda, ko se spomnim, da sem bil v hudi stiski, s e mi zazdijo moje majhne skrbi velike, in velika se mi zazdi bolečina, ki jo prinaša s seboj vsakodnevno pomanjkanje. Toda ali ni edina stvar, edina stvar, ki je res velika, to, da zagledaš v kolibi na koncu poti, kako se bliža veliki dan, kako se poraja dan in svet napolnjuje svetloba.