Miljana Cunta: Na poti v Damask

Duhovna misel

recording logo

Na poti v Damask je bil Savel gotov v cilj svojega potovanja. Ubran z ritmom čvrstih korakov je izžareval karizmo in gotovost, ki so jo čutili tudi njegovi spremljevalci. A že naslednji hip beremo, kako ga je obsijala slepeča luč, da je padel z obrazom na tla. Kaj se je zgodilo pod kožo tega učenjaka, da je bil preimenovan v novega človeka, polnega ponižnosti in strahospoštovanja? Sedim v Plečnikovi cerkvi v Šiški. Zunaj je vroče in zatohlo, notri je prijetno hladno. Ni maše, le nekaj starejših gospa nepremično zre proti oltarju. Moj trebuh je zdaj že lepo okrogel, sem v šestem mesecu nosečnosti in zdravnica me svari ped morebitnimi zapleti. Vse bi dala, da bi bila sproščena in mirna, a moje telo je zalila vroča lava najgostejšega strahu. Vsa sem uprta vase, v svojezakrčene ude, kot bi se skušala z obiljem pozornosti zmehčati, odrešiti tesnobe. A bolj kot se usmerjam vase, slabše je. Kot bi se vezala s surovo vrvjo, ki mi le še poglablja rane. In potem se zgodi. Ni luči, ki bi me oslepela, ne glasu, ki bi me pobožal, samo misel je, bi lahko rekla. Misel, kot takrat, ko se rodi pesem. Moja pozornost se razklene, zapustim telo. Kot bi se videla od daleč: vso majhno, krhko, prestrašeno in samo, polno sramu in odpora do nemoči, da bi spremenila okoliščine in sebe. Nekdo nekoč je že občutil nemoč, prišepne misel. Občutil jo je do konca, ker jo je občutil kot človek brez krivde. To misel poskušam zadržati pred seboj, kot bi se zazrla v obraz tega človeka. Obenem hočem tudi svojo nemoč pridržati pred Njim, ki jo je nekoč nekje dal vsem na ogled: v pokroviteljstvo, v ponižanje, v posmeh. Težko je dopustiti, da je kdo priča tvoji ranljivosti. Družba stavi na moč. Morda se zato z leti na to nemoč prilepijo še jeza, obup in strah. A so trenutki, ki »nosijo v sebi modre zvezde«, kot je zapisal pesnik. Takrat se vrata pričakovanj sunkoma odpahnejo, da zasije slepeča svetloba dopuščanja ̶ dopuščanja življenja v vsej svoji lepoti, strašnosti in nezasegljivosti. Morda je Savlu podobna svetloba narekovala do konca izčiščeno misel: »Glej, Gospod, tu sem.« Morda mu je ta misel povrnila vid.

Miljana Cunta: Na poti v Damask

Duhovna misel

Na poti v Damask je bil Savel gotov v cilj svojega potovanja. Ubran z ritmom čvrstih korakov je izžareval karizmo in gotovost, ki so jo čutili tudi njegovi spremljevalci. A že naslednji hip beremo, kako ga je obsijala slepeča luč, da je padel z obrazom na tla. Kaj se je zgodilo pod kožo tega učenjaka, da je bil preimenovan v novega človeka, polnega ponižnosti in strahospoštovanja? Sedim v Plečnikovi cerkvi v Šiški. Zunaj je vroče in zatohlo, notri je prijetno hladno. Ni maše, le nekaj starejših gospa nepremično zre proti oltarju. Moj trebuh je zdaj že lepo okrogel, sem v šestem mesecu nosečnosti in zdravnica me svari ped morebitnimi zapleti. Vse bi dala, da bi bila sproščena in mirna, a moje telo je zalila vroča lava najgostejšega strahu. Vsa sem uprta vase, v svojezakrčene ude, kot bi se skušala z obiljem pozornosti zmehčati, odrešiti tesnobe. A bolj kot se usmerjam vase, slabše je. Kot bi se vezala s surovo vrvjo, ki mi le še poglablja rane. In potem se zgodi. Ni luči, ki bi me oslepela, ne glasu, ki bi me pobožal, samo misel je, bi lahko rekla. Misel, kot takrat, ko se rodi pesem. Moja pozornost se razklene, zapustim telo. Kot bi se videla od daleč: vso majhno, krhko, prestrašeno in samo, polno sramu in odpora do nemoči, da bi spremenila okoliščine in sebe. Nekdo nekoč je že občutil nemoč, prišepne misel. Občutil jo je do konca, ker jo je občutil kot človek brez krivde. To misel poskušam zadržati pred seboj, kot bi se zazrla v obraz tega človeka. Obenem hočem tudi svojo nemoč pridržati pred Njim, ki jo je nekoč nekje dal vsem na ogled: v pokroviteljstvo, v ponižanje, v posmeh. Težko je dopustiti, da je kdo priča tvoji ranljivosti. Družba stavi na moč. Morda se zato z leti na to nemoč prilepijo še jeza, obup in strah. A so trenutki, ki »nosijo v sebi modre zvezde«, kot je zapisal pesnik. Takrat se vrata pričakovanj sunkoma odpahnejo, da zasije slepeča svetloba dopuščanja ̶ dopuščanja življenja v vsej svoji lepoti, strašnosti in nezasegljivosti. Morda je Savlu podobna svetloba narekovala do konca izčiščeno misel: »Glej, Gospod, tu sem.« Morda mu je ta misel povrnila vid.