Marko Uršič: Most Svetega kralja Ludovika

Duhovna misel

recording logo

46

Marko Uršič O nujnosti in naključju: Most Svetega kralja Ludovika Prirejeni odlomek iz knjige Daljna bližina neba (Štirje časi – Jesen) Ste brali roman ameriškega pisatelja Thorntona Wilderja z naslovom Most Svetega kralja Ludovika? Če ga niste, ga vsekakor morate kdaj prebrati. – Staro inkovsko ljudstvo je spletlo že pred špansko osvojitvijo Peruja most iz lian čez hudourniško sotesko na poti med Limo in Cuzcom, ki so ga osvajalci imenovali »Most Svetega kralja Ludovika«. Ta slavni most se je nekega lepega poletnega dne leta 1714 utrgal in v brezno je strmoglavilo pet popotnikov, ki so ravno takrat hodili čezenj: priletna markiza in njena mlada služabnica, eden izmed mladeničev-dvojčkov, starec in deček. Dogodek je močno pretresel prebivalce Lime, saj so živeli v prepričanju, da je ta most kljub svoji krhkosti ena izmed tistih stvari, ki bodo trajale večno. Nesrečo pa je z lastnimi očmi videl mali frančiškanski brat Juniper, ki se je že vrsto let ukvarjal z vprašanjem, kako bi svojim indijanskim spreobrnjencem povsem eksaktno dokazal božjo previdnost, kajti sam je bil trdno prepričan, da živimo in umiramo po vélikem božjem Načrtu. Že nekoč prej je Juniper poskušal matematično dokazati božji Načrt, in sicer tako, da je tistega leta, ko je kuga v njegovi mali fari pobrala polovico od tridesetih duš, izdelal statistično tabelo, v kateri je svoje farane ocenjeval glede na dobroto, pobožnost in koristnost – toda rezultat je bil porazen, saj je odkril, da so bili umrli petkrat bolj vredni rešitve od preživelih, zato je raztrgal svoje zapiske in jih vrgel v ocean. A kljub temu neuspehu se mu ni zamajalo prepričanje o božji previdnosti. In zdaj, ko se je zrušil most San Luis Rey, se mu je ponudila najboljša, tako rekoč »laboratorijska« priložnost, da dokaže božji Namen, kajti nesreča je bila, kot je mislil, »čisto božje dejanje«, povsem neodvisno od človeške volje in drugih tosvetnih dejavnikov. Zato je brat Juniper začel zbirati podatke o petih ponesrečencih, hodil je od vrat do vrat in naposled napisal debelo knjigo, ki naj bi dokazovala pravi pomen in smisel božje volje. Ugotovil je, da je bila vsem petim usojencem skupna, namreč vsakemu posebej, neka velika, nepotešena in na tem svetu tudi nepotešljiva ljubezen – in da so takrat, dan preden se je pod njimi utrgal most San Luis Rey, prišli do neke pomembne življenjske točke, ko so spoznali, da po starem ne morejo več naprej, in so vsak zase, pri sebi sklenili, da bodo začeli znova, da bodo zaživeli drugače, boljše, svobodneje ... Ob koncu romana Most svetega kralja Ludovika avtor Thornton Wilder pravi, da ne brat Juniper ne on sam, ki sta poskušala razbrati božjo voljo, nista mogla priti usodni skrivnosti do dna. In vendar je ključ k skrivnosti zapisan v zadnjem stavku te globoke in modre knjižice – v besedah: »Tu je dežela živih in tam je dežela mrtvih, in most je ljubezen, edino, kar preživi, edini pomen.«

Marko Uršič: Most Svetega kralja Ludovika

Duhovna misel

Marko Uršič O nujnosti in naključju: Most Svetega kralja Ludovika Prirejeni odlomek iz knjige Daljna bližina neba (Štirje časi – Jesen) Ste brali roman ameriškega pisatelja Thorntona Wilderja z naslovom Most Svetega kralja Ludovika? Če ga niste, ga vsekakor morate kdaj prebrati. – Staro inkovsko ljudstvo je spletlo že pred špansko osvojitvijo Peruja most iz lian čez hudourniško sotesko na poti med Limo in Cuzcom, ki so ga osvajalci imenovali »Most Svetega kralja Ludovika«. Ta slavni most se je nekega lepega poletnega dne leta 1714 utrgal in v brezno je strmoglavilo pet popotnikov, ki so ravno takrat hodili čezenj: priletna markiza in njena mlada služabnica, eden izmed mladeničev-dvojčkov, starec in deček. Dogodek je močno pretresel prebivalce Lime, saj so živeli v prepričanju, da je ta most kljub svoji krhkosti ena izmed tistih stvari, ki bodo trajale večno. Nesrečo pa je z lastnimi očmi videl mali frančiškanski brat Juniper, ki se je že vrsto let ukvarjal z vprašanjem, kako bi svojim indijanskim spreobrnjencem povsem eksaktno dokazal božjo previdnost, kajti sam je bil trdno prepričan, da živimo in umiramo po vélikem božjem Načrtu. Že nekoč prej je Juniper poskušal matematično dokazati božji Načrt, in sicer tako, da je tistega leta, ko je kuga v njegovi mali fari pobrala polovico od tridesetih duš, izdelal statistično tabelo, v kateri je svoje farane ocenjeval glede na dobroto, pobožnost in koristnost – toda rezultat je bil porazen, saj je odkril, da so bili umrli petkrat bolj vredni rešitve od preživelih, zato je raztrgal svoje zapiske in jih vrgel v ocean. A kljub temu neuspehu se mu ni zamajalo prepričanje o božji previdnosti. In zdaj, ko se je zrušil most San Luis Rey, se mu je ponudila najboljša, tako rekoč »laboratorijska« priložnost, da dokaže božji Namen, kajti nesreča je bila, kot je mislil, »čisto božje dejanje«, povsem neodvisno od človeške volje in drugih tosvetnih dejavnikov. Zato je brat Juniper začel zbirati podatke o petih ponesrečencih, hodil je od vrat do vrat in naposled napisal debelo knjigo, ki naj bi dokazovala pravi pomen in smisel božje volje. Ugotovil je, da je bila vsem petim usojencem skupna, namreč vsakemu posebej, neka velika, nepotešena in na tem svetu tudi nepotešljiva ljubezen – in da so takrat, dan preden se je pod njimi utrgal most San Luis Rey, prišli do neke pomembne življenjske točke, ko so spoznali, da po starem ne morejo več naprej, in so vsak zase, pri sebi sklenili, da bodo začeli znova, da bodo zaživeli drugače, boljše, svobodneje ... Ob koncu romana Most svetega kralja Ludovika avtor Thornton Wilder pravi, da ne brat Juniper ne on sam, ki sta poskušala razbrati božjo voljo, nista mogla priti usodni skrivnosti do dna. In vendar je ključ k skrivnosti zapisan v zadnjem stavku te globoke in modre knjižice – v besedah: »Tu je dežela živih in tam je dežela mrtvih, in most je ljubezen, edino, kar preživi, edini pomen.«