Bukev

Drevesa pripovedujejo

recording logo

702

Bukev…mati gozda oziroma kraljica gozda. Prva spomladi ozeleni in obudi speči gozd. Samozavestno se razpreda od vzhoda do zahoda Slovenije, sicer jo najdemo tudi v družbi drugih dreves, vendar tudi med njimi ohrani svojo posebnost in samostojnost in predvsem izraža moč, trdnost in odpornost. V njeni senci druga drevesa le težko uspevajo. Lubje bukve je sivo, gladko, včasih jo poraščajo mahovi, večinoma pa ostane gladka do pozne starosti. In prav iz tega lubja so bile narejene tudi prve knjižne platnice in od tod izvira tudi starinsko ime za knjigo – bukva. Slovenija je dežela bukve in kot taka je idealna domovina polhov. Polhi so namreč v svojem življenju tesno vezani na hranjenje z žirom in menda že spomladi zaznajo ali bo leto bukovo oz žirovo ali ne. Tudi sicer naj bi bilo na bukove gozdove vezano življenje več tisoč različnih živih bitij. Na žirovo pašo so včasih kmetje gnali tudi svoje prašiče, žir pa je bil tudi hrana ljudi - iz njega so pripravljali moko, stiskali olje, v potici je nadomestil orehe, na žerjavici pa pečen kostanj pa tudi suhorobarji bi nas brez bukovega lesa pustili brez žlic in krožnikov. Včasih so bukove gozdove tudi požigali in lesni pepel v glažutah uporabljali za pridobivanje stekla. Nenadomestljive so bile tudi njene drevesne gobe, ki so jih uporabljali kot kresilo in seveda oglje. Bukev je ob svojem kralju hrastu nedvomno kraljica gozda. Sveta naj bi bila že bogu Zevsu. Zato marsikdo pravi, da dokler bo bukev nosilka življenja v gozdu, toliko časa gozd ne bo umrl.

Bukev

Drevesa pripovedujejo

Bukev…mati gozda oziroma kraljica gozda. Prva spomladi ozeleni in obudi speči gozd. Samozavestno se razpreda od vzhoda do zahoda Slovenije, sicer jo najdemo tudi v družbi drugih dreves, vendar tudi med njimi ohrani svojo posebnost in samostojnost in predvsem izraža moč, trdnost in odpornost. V njeni senci druga drevesa le težko uspevajo. Lubje bukve je sivo, gladko, včasih jo poraščajo mahovi, večinoma pa ostane gladka do pozne starosti. In prav iz tega lubja so bile narejene tudi prve knjižne platnice in od tod izvira tudi starinsko ime za knjigo – bukva. Slovenija je dežela bukve in kot taka je idealna domovina polhov. Polhi so namreč v svojem življenju tesno vezani na hranjenje z žirom in menda že spomladi zaznajo ali bo leto bukovo oz žirovo ali ne. Tudi sicer naj bi bilo na bukove gozdove vezano življenje več tisoč različnih živih bitij. Na žirovo pašo so včasih kmetje gnali tudi svoje prašiče, žir pa je bil tudi hrana ljudi - iz njega so pripravljali moko, stiskali olje, v potici je nadomestil orehe, na žerjavici pa pečen kostanj pa tudi suhorobarji bi nas brez bukovega lesa pustili brez žlic in krožnikov. Včasih so bukove gozdove tudi požigali in lesni pepel v glažutah uporabljali za pridobivanje stekla. Nenadomestljive so bile tudi njene drevesne gobe, ki so jih uporabljali kot kresilo in seveda oglje. Bukev je ob svojem kralju hrastu nedvomno kraljica gozda. Sveta naj bi bila že bogu Zevsu. Zato marsikdo pravi, da dokler bo bukev nosilka življenja v gozdu, toliko časa gozd ne bo umrl.