Čáp - trenutki odločitev

Dokumentarni portret

recording logo

216

Dokumentarni portret uspešnega režiserja ter obenem zelo osamljenega in nesrečnega človeka. V 31-letni karieri je posnel 32 filmov, v svojem času postal najmlajši uspešni režiser na svetu, prejel nagrado na festivalu v Benetkah in osvojil Grand Prix na prvem festivalu v Cannesu. Kljub temu se je bojeval z ideologijami, ki so ga nenehno dušile: najprej z nacizmom in nato s komunizmom. Ko je že izgledalo, da je v oazi miru, v Jugoslaviji, našel svoj mir, se je bil primoran bojevati z zavistjo, tercialnostjo in prikrito ksenofobijo. Čap je bil izjemen estet. Njegovi filmi niso samo obrtniško odlično posnete drame ali komedije, temveč semantično in vsebinsko vrednotena dela, v katerih nam med drugim v kodificiranem jeziku sporoča, da “seksualnost ne more biti ločena od ideologije, ker sta obe podrejeni epistemološkim in antagonističnim negotovostim.” Ta misel je za Čapovo življenje tako rekoč ključnega pomena. Bil je tudi prvi, ki se je znotraj ideoloških okvirjev ukvarjal z dvomom posameznika v samega sebe. V dokumentarnem filmu, ki ga je režiral Urban Arsenjuk, se s svojimi pripovedmi in spomini na Čapa zvrstijo različne osebnosti, ki so ga poznale: igralci Milena Dravić, Franek Trefalt in Demeter Bitenc, znanci iz Marušićev: Boro, Dante in Guiseppe, snemalec dveh njegovih filmov Ivan Marinček, sodelavci Janez Marinko, Emilija Soklič in Mirko Mahnič ter filmski publicisti Pavel Taussig, Nebojša Jovanović, Peter Stanković in Zdenko Vrdlovec. Skozi arhivske posnetke pa nastopijo tudi sam Čap, njegov bližnji sodelavec, direktor fotografije Janez Kališnik in direktor Viba filma Branimir Tuma, ki je Čapa pripeljal v Jugoslavijo. Svoje življenje je končal kot nesrečen, od filmskega sveta odrezan ustvarjalec; homoseksualec, ki je zadnjih nekaj let preživel v zakonskem stanu z Ido Petronio. Ob pičli udeležbi dveh ali treh sodelavcev so ga pokopali na piranskem pokopališču.

Čáp - trenutki odločitev

Dokumentarni portret

Dokumentarni portret uspešnega režiserja ter obenem zelo osamljenega in nesrečnega človeka. V 31-letni karieri je posnel 32 filmov, v svojem času postal najmlajši uspešni režiser na svetu, prejel nagrado na festivalu v Benetkah in osvojil Grand Prix na prvem festivalu v Cannesu. Kljub temu se je bojeval z ideologijami, ki so ga nenehno dušile: najprej z nacizmom in nato s komunizmom. Ko je že izgledalo, da je v oazi miru, v Jugoslaviji, našel svoj mir, se je bil primoran bojevati z zavistjo, tercialnostjo in prikrito ksenofobijo. Čap je bil izjemen estet. Njegovi filmi niso samo obrtniško odlično posnete drame ali komedije, temveč semantično in vsebinsko vrednotena dela, v katerih nam med drugim v kodificiranem jeziku sporoča, da “seksualnost ne more biti ločena od ideologije, ker sta obe podrejeni epistemološkim in antagonističnim negotovostim.” Ta misel je za Čapovo življenje tako rekoč ključnega pomena. Bil je tudi prvi, ki se je znotraj ideoloških okvirjev ukvarjal z dvomom posameznika v samega sebe. V dokumentarnem filmu, ki ga je režiral Urban Arsenjuk, se s svojimi pripovedmi in spomini na Čapa zvrstijo različne osebnosti, ki so ga poznale: igralci Milena Dravić, Franek Trefalt in Demeter Bitenc, znanci iz Marušićev: Boro, Dante in Guiseppe, snemalec dveh njegovih filmov Ivan Marinček, sodelavci Janez Marinko, Emilija Soklič in Mirko Mahnič ter filmski publicisti Pavel Taussig, Nebojša Jovanović, Peter Stanković in Zdenko Vrdlovec. Skozi arhivske posnetke pa nastopijo tudi sam Čap, njegov bližnji sodelavec, direktor fotografije Janez Kališnik in direktor Viba filma Branimir Tuma, ki je Čapa pripeljal v Jugoslavijo. Svoje življenje je končal kot nesrečen, od filmskega sveta odrezan ustvarjalec; homoseksualec, ki je zadnjih nekaj let preživel v zakonskem stanu z Ido Petronio. Ob pičli udeležbi dveh ali treh sodelavcev so ga pokopali na piranskem pokopališču.