Ljubljansko jutro, benečanski večer, dokumentarni film

Dokumentarni portret

recording logo

412

Malo je bilo v zgodovini tako vplivnih in pomembnih Slovencev, kakor je bil Izidor Cankar. Nagel v odločanju, karizmatičen in zato ključen za številne kulturne projekte v času med obema vojnama. Tako je, recimo, prepričal dediče Dragotina Hribarja, da so prispevali pretežni del denarja za gradnjo Moderne galerije, in vplival na njeno podobo. Izidorjevi Obiski, kjer se srečuje s sodobniki, so pomemben vir za razumevanje tistega časa, S poti velja za enega najboljših slovenskih modernih romanov. Uvod v umevanje likovne umetnosti in Zgodovina likovne umetnosti v Zahodni Evropi sta še danes temeljni besedili slovenske umetnostne zgodovine. Kot enega najbolj izobraženih slovenskih duhovnikov so ga pripravljali za katoliškega političnega voditelja. Potem pa je vse presenetil, ko je leta 1926 izstopil iz katoliške vere in se poročil s premožno Ljubljančanko Ničo Hribar. Njuno razmerje se je zrahljalo po tragični smrti prvorojenke Kajtimare. Po letu 1936 se je Cankar umaknil iz Slovenije v Argentino in pozneje v Kanado, kjer je bil poslanik kraljevine Jugoslavije. Za kratek čas je kot minister vstopil v vlado Ivana Šubašića v Londonu. Iz tega obdobja je ohranjen Londonski dnevnik. Njegovo diplomatsko kariero je v knjigi opisal zgodovinar dr. Andrej Rahten. Bolgarska raziskovalca dr. Ljudmil Dimitrov in Ljudmila Malinova-Dimitrova pa v svoji knjigi odkrivata Izidorjevo razmerje z enigmatično bolgarsko pesnico Bagrjano. Zadnja leta je Cankarju pri urejanju izdaj pomagal dr. Lojze Gostiša, ki je bil priča tudi njegovim zadnjim dnem v sanatoriju Emona leta 1958. Izidor Cankar je bil rojen leta 1886 v Šidu. Bratranca Ivan in Karlo Cankar sta ga pripeljala na šolanje v Ljubljano. Na Dunaju je doktoriral iz umetnostne zgodovine in postal profesor na ljubljanski univerzi. Zaznamoval je dejavnost Narodne galerije, ustanovil Umetnostno zgodovinsko društvo in Zbornik za umetnostno zgodovino, urejal revijo Dom in svet in časopis Slovenec ter Slovenski biografski leksikon. Bil je med ustanovitelji slovenskega PEN-a. Pod psevdonimi je pisal leposlovna besedila in prevedel vrsto pomembnih romanov, med njimi Guliverjeva potovanja. Uredil je ter z uvodi opremil Zbrane spise Ivana Cankarja. V filmu o Izidorju Cankarju spregovorijo dr. Tomaž Brejc, dr. Janko Kos, dr. Tone Smolej, dr. Špelca Čopič, dr. Janez Bogataj, Janez Stergar, dr. Andrej Smrekar, Angelika Hribar, dr. Lev Kreft, dr. Bogo Zupančič, Maja Hren Brvar, Breda Ilich Klančnik in mag. Andrej Aplenc.

Ljubljansko jutro, benečanski večer, dokumentarni film

Dokumentarni portret

Malo je bilo v zgodovini tako vplivnih in pomembnih Slovencev, kakor je bil Izidor Cankar. Nagel v odločanju, karizmatičen in zato ključen za številne kulturne projekte v času med obema vojnama. Tako je, recimo, prepričal dediče Dragotina Hribarja, da so prispevali pretežni del denarja za gradnjo Moderne galerije, in vplival na njeno podobo. Izidorjevi Obiski, kjer se srečuje s sodobniki, so pomemben vir za razumevanje tistega časa, S poti velja za enega najboljših slovenskih modernih romanov. Uvod v umevanje likovne umetnosti in Zgodovina likovne umetnosti v Zahodni Evropi sta še danes temeljni besedili slovenske umetnostne zgodovine. Kot enega najbolj izobraženih slovenskih duhovnikov so ga pripravljali za katoliškega političnega voditelja. Potem pa je vse presenetil, ko je leta 1926 izstopil iz katoliške vere in se poročil s premožno Ljubljančanko Ničo Hribar. Njuno razmerje se je zrahljalo po tragični smrti prvorojenke Kajtimare. Po letu 1936 se je Cankar umaknil iz Slovenije v Argentino in pozneje v Kanado, kjer je bil poslanik kraljevine Jugoslavije. Za kratek čas je kot minister vstopil v vlado Ivana Šubašića v Londonu. Iz tega obdobja je ohranjen Londonski dnevnik. Njegovo diplomatsko kariero je v knjigi opisal zgodovinar dr. Andrej Rahten. Bolgarska raziskovalca dr. Ljudmil Dimitrov in Ljudmila Malinova-Dimitrova pa v svoji knjigi odkrivata Izidorjevo razmerje z enigmatično bolgarsko pesnico Bagrjano. Zadnja leta je Cankarju pri urejanju izdaj pomagal dr. Lojze Gostiša, ki je bil priča tudi njegovim zadnjim dnem v sanatoriju Emona leta 1958. Izidor Cankar je bil rojen leta 1886 v Šidu. Bratranca Ivan in Karlo Cankar sta ga pripeljala na šolanje v Ljubljano. Na Dunaju je doktoriral iz umetnostne zgodovine in postal profesor na ljubljanski univerzi. Zaznamoval je dejavnost Narodne galerije, ustanovil Umetnostno zgodovinsko društvo in Zbornik za umetnostno zgodovino, urejal revijo Dom in svet in časopis Slovenec ter Slovenski biografski leksikon. Bil je med ustanovitelji slovenskega PEN-a. Pod psevdonimi je pisal leposlovna besedila in prevedel vrsto pomembnih romanov, med njimi Guliverjeva potovanja. Uredil je ter z uvodi opremil Zbrane spise Ivana Cankarja. V filmu o Izidorju Cankarju spregovorijo dr. Tomaž Brejc, dr. Janko Kos, dr. Tone Smolej, dr. Špelca Čopič, dr. Janez Bogataj, Janez Stergar, dr. Andrej Smrekar, Angelika Hribar, dr. Lev Kreft, dr. Bogo Zupančič, Maja Hren Brvar, Breda Ilich Klančnik in mag. Andrej Aplenc.