Lepa Vida ali film o hrepenenju, dokumentarna oddaja

Dokumentarni filmi in oddaje – kulturno-umetniški program

recording logo

297

Lepa Vida velja za enega največjih ohranjenih slovenskih ustnih folklornih izročil in mitoloških motivov, ki se je ohranil v ljudski baladi. Prav arhetipskost Lepe Vide jo je naredilo nesmrtno, saj gre v njenem primeru za enega najmočnejših simbolnih likov, katerega obravnava se pojavlja skozi vso zgodovino. Njegova vsebinska kontroverznost je tolikšna, da bo še dolgo lahko navdih različnim obravnavam in interpretacijam. Zanimiva in ilustrativna je misel Antona Ocvirka: »Čim bolj daleč je človek od Lepe Vide, tem bližji ji je, čim bližji ji je, tem bolj daleč je od nje. Vsakdo nosi Lepo Vido v sebi, pa vsakdo hrepeni po njej« . Potem, ko je Prešeren objavil leta 1832 v Kranjski čbelici pesem Od Lepe Vide, je ta ljudska balada vstopila v nov svet in Lepo Vido postavila na pot arhetipa hrepenenja. Ivan Cankar jo je ustoličil kot svoje zadnje dramsko delo, Prešernovi žerjavi so se tu dvignili še višje. Hrepenenje je postalo hrepenenje po neskončnem. Lepa Vida je stopala naprej strmo po poti slovenske književnosti, doživela je preko sedemdeset različnih literarnih obdelav. Če je Cankarja navdahnila Prešernova Lepa Vida, pa je Cankar izzval s svojim delom Rudija Šeliga. Njegova Lepa Vida hrepeni po hrepenenju samem. Šele hrepenenje naredi človeka za človeka je resnica, ki jo že stoletja prinaša Lepa Vida in ta resnica ima ne le slovenske pač pa svetovne razsežnosti. Je obče človeška. Pri realizaciji filma, ki je nastal v produkciji Dokumentarnega programa TVS, so sodelovali avtorji: scenaristka Nuša Ekar, režiser Božo Grlj, direktor fotografije Jure Nemec, montažer Martin Kastelic

Lepa Vida ali film o hrepenenju, dokumentarna oddaja

Dokumentarni filmi in oddaje – kulturno-umetniški program

Lepa Vida velja za enega največjih ohranjenih slovenskih ustnih folklornih izročil in mitoloških motivov, ki se je ohranil v ljudski baladi. Prav arhetipskost Lepe Vide jo je naredilo nesmrtno, saj gre v njenem primeru za enega najmočnejših simbolnih likov, katerega obravnava se pojavlja skozi vso zgodovino. Njegova vsebinska kontroverznost je tolikšna, da bo še dolgo lahko navdih različnim obravnavam in interpretacijam. Zanimiva in ilustrativna je misel Antona Ocvirka: »Čim bolj daleč je človek od Lepe Vide, tem bližji ji je, čim bližji ji je, tem bolj daleč je od nje. Vsakdo nosi Lepo Vido v sebi, pa vsakdo hrepeni po njej« . Potem, ko je Prešeren objavil leta 1832 v Kranjski čbelici pesem Od Lepe Vide, je ta ljudska balada vstopila v nov svet in Lepo Vido postavila na pot arhetipa hrepenenja. Ivan Cankar jo je ustoličil kot svoje zadnje dramsko delo, Prešernovi žerjavi so se tu dvignili še višje. Hrepenenje je postalo hrepenenje po neskončnem. Lepa Vida je stopala naprej strmo po poti slovenske književnosti, doživela je preko sedemdeset različnih literarnih obdelav. Če je Cankarja navdahnila Prešernova Lepa Vida, pa je Cankar izzval s svojim delom Rudija Šeliga. Njegova Lepa Vida hrepeni po hrepenenju samem. Šele hrepenenje naredi človeka za človeka je resnica, ki jo že stoletja prinaša Lepa Vida in ta resnica ima ne le slovenske pač pa svetovne razsežnosti. Je obče človeška. Pri realizaciji filma, ki je nastal v produkciji Dokumentarnega programa TVS, so sodelovali avtorji: scenaristka Nuša Ekar, režiser Božo Grlj, direktor fotografije Jure Nemec, montažer Martin Kastelic