Pozabljeni Slovenci: Ana Zalokar

Pozabljeni Slovenci

recording logo

419

Portret slovenske doktorice medicine, porodničarke in svetovljanke Ane Zalokar, ki je delovala v različnih društvih, bila prva predsednica ljubljanske sekcije Združenja univerzitetno izobraženih žena in imela zasebno ordinacijo. V politično in družbeno negotovih časih je vselej stopila na stran aktivističnega humanizma. Zavedala se je neenakopravnega položaja ženske z moškim in nemoči posameznice v družbi. Ana Zalokar (1891–1979) se je rodila v Carskem selu pri Petrogradu. Oče je bil Slovenec, mati pa švedskega rodu. V Münchnu je študirala biologijo in medicino na Dunaju, kjer je tudi doktorirala. Ogromno je potovala, večinoma sama, kar je bilo za tisti čas precej redko. Obiskala je Carigrad, prehodila Korziko, spoznala Marie Curie. Poročila se je z Alojzijem Zalokarjem, profesorjem na babiški šoli in ustanoviteljem prve ženske bolnišnice pri nas. Od leta 1920 do 1945 je imela v domači hiši v Ljubljani zasebno ordinacijo. Poleg ordinacije na domu je dolga leta delala na šolski polikliniki. Kljub številni družini in strokovnemu delu v ambulanti je posvečala veliko pozornosti delovanju na humanitarnem, kulturnem, izobraževalnem in političnem področju. Zaradi številnih otrok se je odpovedala znanstvenemu delu. V njeno ordinacijo so zahajale ženske z ginekološkimi težavami, a se je ukvarjala tudi z njihovimi psihološkimi in socialnimi težavami. Društvo akademsko izobraženih žena, ki je nastalo na njeno pobudo, je ustanovilo ženski študentski dom in gojilo različne domoljubne aktivnosti. Med drugo svetovno vojno je družina pomagala odporniškemu gibanju, zaradi česar je bila Ana zaprta, sinova pa internirana. Po vojni je en sin pristal na Golem otoku. Spomine na izjemno žensko v dokumentarnem filmu obujajo njena sinova in številni vnuki. Ano Zalokar interpretira Silva Čušin.

Pozabljeni Slovenci: Ana Zalokar

Pozabljeni Slovenci

Portret slovenske doktorice medicine, porodničarke in svetovljanke Ane Zalokar, ki je delovala v različnih društvih, bila prva predsednica ljubljanske sekcije Združenja univerzitetno izobraženih žena in imela zasebno ordinacijo. V politično in družbeno negotovih časih je vselej stopila na stran aktivističnega humanizma. Zavedala se je neenakopravnega položaja ženske z moškim in nemoči posameznice v družbi. Ana Zalokar (1891–1979) se je rodila v Carskem selu pri Petrogradu. Oče je bil Slovenec, mati pa švedskega rodu. V Münchnu je študirala biologijo in medicino na Dunaju, kjer je tudi doktorirala. Ogromno je potovala, večinoma sama, kar je bilo za tisti čas precej redko. Obiskala je Carigrad, prehodila Korziko, spoznala Marie Curie. Poročila se je z Alojzijem Zalokarjem, profesorjem na babiški šoli in ustanoviteljem prve ženske bolnišnice pri nas. Od leta 1920 do 1945 je imela v domači hiši v Ljubljani zasebno ordinacijo. Poleg ordinacije na domu je dolga leta delala na šolski polikliniki. Kljub številni družini in strokovnemu delu v ambulanti je posvečala veliko pozornosti delovanju na humanitarnem, kulturnem, izobraževalnem in političnem področju. Zaradi številnih otrok se je odpovedala znanstvenemu delu. V njeno ordinacijo so zahajale ženske z ginekološkimi težavami, a se je ukvarjala tudi z njihovimi psihološkimi in socialnimi težavami. Društvo akademsko izobraženih žena, ki je nastalo na njeno pobudo, je ustanovilo ženski študentski dom in gojilo različne domoljubne aktivnosti. Med drugo svetovno vojno je družina pomagala odporniškemu gibanju, zaradi česar je bila Ana zaprta, sinova pa internirana. Po vojni je en sin pristal na Golem otoku. Spomine na izjemno žensko v dokumentarnem filmu obujajo njena sinova in številni vnuki. Ano Zalokar interpretira Silva Čušin.