Ivan Oražen

Pozabljeni Slovenci

recording logo

516

Dr. Ivan Oražen ni bil le zdravnik, temveč tudi človek revolucionarnih pogledov, domoljub, ki se je bojeval za osvoboditev slovenskega naroda izpod Avstro-Ogrske. Premoženje je zapustil Medicinski fakulteti. V Oražnovem dijaškem domu še danes prebivajo mladi, ki študirajo medicino. Dr. Ivan Oražen (1869–1921) je bil je nezakonski otrok, ki se je proti mamini volji vpisal na študij medicine na Dunaju. Ko je bil star enaintrideset let, se je vrnil v Ljubljano. S poroko s pivovarnarjevo hčerko je obogatel, vendar ostal še naprej skromen. Leta 1906 je bil izvoljen v mestni svet, kasneje pa tudi za poslanca v deželnem zboru. Imel je zasebno prakso v Wolfovi hiši, ki je bila last njegovega tasta. Zaradi nenehnih razočaranj, ki jih je doživljal v deželnem zboru, je tega zapustil in se posvetil stroki, sokolstvu in ženi. Po začetku prve svetovne vojne je delal kot zdravnik prostovoljec v rezervni bolnišnici. Kmalu po ženini smrti je napravil prvo verzijo oporoke in jo nato še nekajkrat spremenil. Vse je zapustil Medicinski fakulteti z namenom, da ta uporabi premoženje »za ustanovitev in vzdrževanje zavoda Oražnov dijaški dom, v katerem naj dobe prosto stanovanje v prvi vrsti nezakonski, ubogi medicinci slovenskega, srbskega in hrvaškega plemena, ki študirajo v Ljubljani…«. Zapisal je, da lahko v domu prebivajo tudi študentje nemedicinci, nikakor pa ne bogoslovci! Oražnovo sorodstvo je oporoki nasprotovalo, vendar brez uspeha. Hiša na Wolfovi in Dolenjski cesti v Ljubljani še danes nudi brezplačno bivališče številnim študentom in študentkam.

Ivan Oražen

Pozabljeni Slovenci

Dr. Ivan Oražen ni bil le zdravnik, temveč tudi človek revolucionarnih pogledov, domoljub, ki se je bojeval za osvoboditev slovenskega naroda izpod Avstro-Ogrske. Premoženje je zapustil Medicinski fakulteti. V Oražnovem dijaškem domu še danes prebivajo mladi, ki študirajo medicino. Dr. Ivan Oražen (1869–1921) je bil je nezakonski otrok, ki se je proti mamini volji vpisal na študij medicine na Dunaju. Ko je bil star enaintrideset let, se je vrnil v Ljubljano. S poroko s pivovarnarjevo hčerko je obogatel, vendar ostal še naprej skromen. Leta 1906 je bil izvoljen v mestni svet, kasneje pa tudi za poslanca v deželnem zboru. Imel je zasebno prakso v Wolfovi hiši, ki je bila last njegovega tasta. Zaradi nenehnih razočaranj, ki jih je doživljal v deželnem zboru, je tega zapustil in se posvetil stroki, sokolstvu in ženi. Po začetku prve svetovne vojne je delal kot zdravnik prostovoljec v rezervni bolnišnici. Kmalu po ženini smrti je napravil prvo verzijo oporoke in jo nato še nekajkrat spremenil. Vse je zapustil Medicinski fakulteti z namenom, da ta uporabi premoženje »za ustanovitev in vzdrževanje zavoda Oražnov dijaški dom, v katerem naj dobe prosto stanovanje v prvi vrsti nezakonski, ubogi medicinci slovenskega, srbskega in hrvaškega plemena, ki študirajo v Ljubljani…«. Zapisal je, da lahko v domu prebivajo tudi študentje nemedicinci, nikakor pa ne bogoslovci! Oražnovo sorodstvo je oporoki nasprotovalo, vendar brez uspeha. Hiša na Wolfovi in Dolenjski cesti v Ljubljani še danes nudi brezplačno bivališče številnim študentom in študentkam.