Jezik enakopravnosti, dokumentarni film

Dokumentarni filmi in oddaje – izobraževalni program

recording logo

673

Samo je najboljši gluhi športnik vseh časov. Bil je pravi šampijon, osvojil je šest olimpijskih medalj, danes pa za minimalno plačo pomiva posodo in dostavlja hrano. Medtem ko se Samo s svojo usodo nikakor ne more sprijazniti in poskuša postati to, kar si je od nekdaj želel – asistent učitelja športne vzgoje – pa se Špela pripravlja na novo življenjsko obdobje. Vstop v srednjo šolo je zanjo velika prelomnica, ovita v številne negotovosti, predvsem tega, ali bo pri pouku sploh imela tolmača, ali pa bo prepuščena sama svoji tišini. In tu je Meri, prijetna gospa v začetku osemdesetih, ki je kot sedemletna deklica iskala svoj izgubljeni sluh s kričanjem na travniku. Vse življenje je posvetila razvoju in priznanju znakovnega jezika, ki je na pragu izumrtja. Meri, Špela in Samo so trije izmed približno 1500 gluhih Slovence, ki se vsak na svoj način borijo, da se to ne bi zgodilo. “Kljub temu, da sem med pripravami na snemanje izvedel veliko o problemih gluhih, so me med samim snemanjem vseeno pretresle njihove zgodbe. Včasih se mi je življenjska situacija, v kateri so naši glavni protagonisti, zdela precej žalostna in brezizhodna. Na primer takrat, ko so Špeli (tudi) na srednji šoli zavrnili spremstvo tolmača za celoten čas pouka. To me je močno vznemirilo, saj v praksi pomeni, da bo pouku težje sledila kot njeni sošolci, temu primeren bo tudi njen splošni učni (ne)uspeh. Večina od nas si ne more predstavljati, kakšna frustracija je biti v izolaciji gluhote.” – Marko Kumer – Murč, režiser.

Jezik enakopravnosti, dokumentarni film

Dokumentarni filmi in oddaje – izobraževalni program

Samo je najboljši gluhi športnik vseh časov. Bil je pravi šampijon, osvojil je šest olimpijskih medalj, danes pa za minimalno plačo pomiva posodo in dostavlja hrano. Medtem ko se Samo s svojo usodo nikakor ne more sprijazniti in poskuša postati to, kar si je od nekdaj želel – asistent učitelja športne vzgoje – pa se Špela pripravlja na novo življenjsko obdobje. Vstop v srednjo šolo je zanjo velika prelomnica, ovita v številne negotovosti, predvsem tega, ali bo pri pouku sploh imela tolmača, ali pa bo prepuščena sama svoji tišini. In tu je Meri, prijetna gospa v začetku osemdesetih, ki je kot sedemletna deklica iskala svoj izgubljeni sluh s kričanjem na travniku. Vse življenje je posvetila razvoju in priznanju znakovnega jezika, ki je na pragu izumrtja. Meri, Špela in Samo so trije izmed približno 1500 gluhih Slovence, ki se vsak na svoj način borijo, da se to ne bi zgodilo. “Kljub temu, da sem med pripravami na snemanje izvedel veliko o problemih gluhih, so me med samim snemanjem vseeno pretresle njihove zgodbe. Včasih se mi je življenjska situacija, v kateri so naši glavni protagonisti, zdela precej žalostna in brezizhodna. Na primer takrat, ko so Špeli (tudi) na srednji šoli zavrnili spremstvo tolmača za celoten čas pouka. To me je močno vznemirilo, saj v praksi pomeni, da bo pouku težje sledila kot njeni sošolci, temu primeren bo tudi njen splošni učni (ne)uspeh. Večina od nas si ne more predstavljati, kakšna frustracija je biti v izolaciji gluhote.” – Marko Kumer – Murč, režiser.