Ko s sten zablestijo stare podobe, dokumentarna oddaja

Dokumentarni filmi in oddaje – izobraževalni program

recording logo

481

Med najbolj cenjene slikarske tehnike se je dolga stoletja uvrščala freska. Ko so današnji slovenski prostor zasedli Rimljani, so s seboj prinesli tudi veliko znanja, med drugim izpopolnjeno izdelavo stenskih poslikav. A te so prekrile plasti poznejših stoletij, zato se je lepih in celovitejših primerov v evropskem prostoru ohranilo le malo. Na eno takšnih redkosti so leta 2017 naleteli tudi slovenski arheologi med izkopavanji na Muzejskem trgu v Celju. Tam so jih presenetile stenske poslikave, ki so bile ohranjene tudi do 1,3 metra visoko, in na tisočere koške raztreščen strop rimske vile. V Restavratorskem centru Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije so se lotili sestavljanja stropa in tako ugledali čudovite prizore Ovidovih Metamorfoz, ki so bile priljubljen navdih tudi pompejskim slikarjem. Freska je tudi v naslednjih stoletjih ohranila imeniten položaj med slikarskimi tehnikami, vse dokler ni bilo z novimi potrebami in naročniki, ki so jih prinesle družbene spremembe 19. stoletja, čedalje več tabelnih slikarjev, freskantov pa čedalje manj. A to še ne pomeni, da je veličastni stenski poslikavi odbila zadnja ura – čeprav so bili taki slikarji redkejši, so tudi v 19. stoletju ohranili to znanje, za seboj pa pustili nekaj dragocenih spomenikov. Med njimi je frančiškanska cerkev v Ljubljani, v kateri je svoj pečat pustilo toliko rok, da je nekakšen kompendij dela slikarstva druge polovice 19. in prvih desetletij 20. stoletja v tem prostoru. Belo baročno cerkev je prvi poslikal Matevž Langus, svoje »popravke« pa so pozneje dodali Janez Wolf, Joseph Kastner in Josef Kleinert. Navsezadnje, že v 20. stoletju, se je na slikarski oder povzpel še Matej Sternen, ki je v 30. letih 20. stoletja naslikal to, kar je tedanje časopisje hvalilo kot največje delo slovenskega stenskega slikarstva zadnjih stotih let. Omenjeni časovno oddaljeni umetniški deli pa ne pripovedujeta le o skoraj povsem pozabljeni tehniki, temveč sta še dandanes tudi v velik izziv slovenskim restavratorjem. V dokumentarni oddaji Ko s sten zablestijo stare podobe smo spremljali restavratorje ob delu pri obeh kulturnih spomenikih – freskah iz vile antične Celeie in mnogo mlajših poslikavah frančiškanske cerkve v Ljubljani – ter se spraševali, kaj vpliva na obstojnost fresk, kako pristopiti k restavriranju te tehnike in česa se je mogoče ob tem naučiti.

Ko s sten zablestijo stare podobe, dokumentarna oddaja

Dokumentarni filmi in oddaje – izobraževalni program

Med najbolj cenjene slikarske tehnike se je dolga stoletja uvrščala freska. Ko so današnji slovenski prostor zasedli Rimljani, so s seboj prinesli tudi veliko znanja, med drugim izpopolnjeno izdelavo stenskih poslikav. A te so prekrile plasti poznejših stoletij, zato se je lepih in celovitejših primerov v evropskem prostoru ohranilo le malo. Na eno takšnih redkosti so leta 2017 naleteli tudi slovenski arheologi med izkopavanji na Muzejskem trgu v Celju. Tam so jih presenetile stenske poslikave, ki so bile ohranjene tudi do 1,3 metra visoko, in na tisočere koške raztreščen strop rimske vile. V Restavratorskem centru Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije so se lotili sestavljanja stropa in tako ugledali čudovite prizore Ovidovih Metamorfoz, ki so bile priljubljen navdih tudi pompejskim slikarjem. Freska je tudi v naslednjih stoletjih ohranila imeniten položaj med slikarskimi tehnikami, vse dokler ni bilo z novimi potrebami in naročniki, ki so jih prinesle družbene spremembe 19. stoletja, čedalje več tabelnih slikarjev, freskantov pa čedalje manj. A to še ne pomeni, da je veličastni stenski poslikavi odbila zadnja ura – čeprav so bili taki slikarji redkejši, so tudi v 19. stoletju ohranili to znanje, za seboj pa pustili nekaj dragocenih spomenikov. Med njimi je frančiškanska cerkev v Ljubljani, v kateri je svoj pečat pustilo toliko rok, da je nekakšen kompendij dela slikarstva druge polovice 19. in prvih desetletij 20. stoletja v tem prostoru. Belo baročno cerkev je prvi poslikal Matevž Langus, svoje »popravke« pa so pozneje dodali Janez Wolf, Joseph Kastner in Josef Kleinert. Navsezadnje, že v 20. stoletju, se je na slikarski oder povzpel še Matej Sternen, ki je v 30. letih 20. stoletja naslikal to, kar je tedanje časopisje hvalilo kot največje delo slovenskega stenskega slikarstva zadnjih stotih let. Omenjeni časovno oddaljeni umetniški deli pa ne pripovedujeta le o skoraj povsem pozabljeni tehniki, temveč sta še dandanes tudi v velik izziv slovenskim restavratorjem. V dokumentarni oddaji Ko s sten zablestijo stare podobe smo spremljali restavratorje ob delu pri obeh kulturnih spomenikih – freskah iz vile antične Celeie in mnogo mlajših poslikavah frančiškanske cerkve v Ljubljani – ter se spraševali, kaj vpliva na obstojnost fresk, kako pristopiti k restavriranju te tehnike in česa se je mogoče ob tem naučiti.