Ilirske province, dokumentarni film, ponovitev

Dokumentarec meseca

recording logo

13779

Čas med 1809 do 1814 se v slovenskem zgodovinopisju enotno obravnava kot čas »Ilirskih provinc«! Žal pa zgolj in samo v zgodovinopisju. Pričujoči dokumentarni film ima namen osvetliti razmere, ki vladajo v splošnem poznavanju tega zgodovinskega obdobja naši širši javnosti. Štiri leta, ki so del Slovencev potisnila dobesedno v srž evropske politike, v mnogočem presegajo stoletno stagniranje naroda v okviru »žoltočrne« monarhije. Že sam pretres ob trku dveh civilizacij, bi bil vreden podrobnejšega raziskovanja, kaj šele bolj ali manj intenzivni stiki v obdobju skoraj dvajsetih let. Ni zanemarljivo, da se celotna napoleonska doba v Evropi zaključi prav v Ljubljani. Ljubljanski kongres, kot delitvena bilanca Napoleonove, tako ideje kot države, je simbolni zaključek dobe, ki je v mnogočem oblikovala pogled na svet kot ga razumemo danes. Ilirske province so bile ustanovljene 14.oktobra 1809 na dan, ko je bila v Schonbrunnu pri Dunaju podpisana mirovna pogodba, ko jih je s posebno uredbo ustanovil sam Napoleon. Za Slovence je to »de jure« pomenilo pričetek življenja v treh državah. Ob Ilirskih provincah je vzhodni del naroda ostal v Avstrijskem cesarstvu, skrajno zahodni pa v Italijanskem kraljestvu. Pričujoči dokumentarni film se ne omeji le na prednike živeče v »Iliriji«, kot so tudi imenovali to politično tvorbo, temveč poskuša fragmentarno pokazati tudi vplive na Slovence živeče izven francoske nadvlade. Bolj kot zanimivost je potrebno omeniti, da je Ljubljana bila takrat upravno središče mest, kot so Reka, Zadar in celo Dubrovnik, resnično pa so pomembne gospodarske in politične razmere tedanjega časa. Ob takšnem zgodovinskem pregledu, pa ne smemo pozabiti na današnjo perspektivo prelomnih časov. »Potrebujem enoten evropski zakon, eno evropsko kasacijsko sodišče, enoten denar, enotno mero za težo in za vse drugo, potrebujem iste zakone za vso Evropo. Iz vseh narodov hočem narediti enega samega« Tako je svojemu notranjemu ministru Foucheju govoril cesar Napoleon. Sicer ne prvič v novejši zgodovini, je bila jasno izražena misel o združeni Evropi, vsekakor pa je bila prvič v novejši zgodovini, ta misel tudi udejanjena. Če pogledamo z današnje perspektive, Napoleonovo Cesarstvo, z izjemo Anglije, skoraj natančno prekriva bodoči teritorij združene Evrope. Seveda ima primerjava med stanjem izpred dveh stoletij ter današnjim političnim trenutkom nekaj resnih pomanjkljivosti-recimo da je bil Napoleon hegemon in tiran, nova Evropa pa naj bi se združila na demokratskih osnovah. Če torej grobo predpostavimo, da je bila Napoleonova Evropa model za današnje združevanje, moramo presenetljivo ugotoviti, da smo bili Slovenci del tedanje Evrope. Napoleonova Evropa pa je imela eno pomanjkljivost. Sesula se je kot hišica iz kart.

Ilirske province, dokumentarni film, ponovitev

Dokumentarec meseca

Čas med 1809 do 1814 se v slovenskem zgodovinopisju enotno obravnava kot čas »Ilirskih provinc«! Žal pa zgolj in samo v zgodovinopisju. Pričujoči dokumentarni film ima namen osvetliti razmere, ki vladajo v splošnem poznavanju tega zgodovinskega obdobja naši širši javnosti. Štiri leta, ki so del Slovencev potisnila dobesedno v srž evropske politike, v mnogočem presegajo stoletno stagniranje naroda v okviru »žoltočrne« monarhije. Že sam pretres ob trku dveh civilizacij, bi bil vreden podrobnejšega raziskovanja, kaj šele bolj ali manj intenzivni stiki v obdobju skoraj dvajsetih let. Ni zanemarljivo, da se celotna napoleonska doba v Evropi zaključi prav v Ljubljani. Ljubljanski kongres, kot delitvena bilanca Napoleonove, tako ideje kot države, je simbolni zaključek dobe, ki je v mnogočem oblikovala pogled na svet kot ga razumemo danes. Ilirske province so bile ustanovljene 14.oktobra 1809 na dan, ko je bila v Schonbrunnu pri Dunaju podpisana mirovna pogodba, ko jih je s posebno uredbo ustanovil sam Napoleon. Za Slovence je to »de jure« pomenilo pričetek življenja v treh državah. Ob Ilirskih provincah je vzhodni del naroda ostal v Avstrijskem cesarstvu, skrajno zahodni pa v Italijanskem kraljestvu. Pričujoči dokumentarni film se ne omeji le na prednike živeče v »Iliriji«, kot so tudi imenovali to politično tvorbo, temveč poskuša fragmentarno pokazati tudi vplive na Slovence živeče izven francoske nadvlade. Bolj kot zanimivost je potrebno omeniti, da je Ljubljana bila takrat upravno središče mest, kot so Reka, Zadar in celo Dubrovnik, resnično pa so pomembne gospodarske in politične razmere tedanjega časa. Ob takšnem zgodovinskem pregledu, pa ne smemo pozabiti na današnjo perspektivo prelomnih časov. »Potrebujem enoten evropski zakon, eno evropsko kasacijsko sodišče, enoten denar, enotno mero za težo in za vse drugo, potrebujem iste zakone za vso Evropo. Iz vseh narodov hočem narediti enega samega« Tako je svojemu notranjemu ministru Foucheju govoril cesar Napoleon. Sicer ne prvič v novejši zgodovini, je bila jasno izražena misel o združeni Evropi, vsekakor pa je bila prvič v novejši zgodovini, ta misel tudi udejanjena. Če pogledamo z današnje perspektive, Napoleonovo Cesarstvo, z izjemo Anglije, skoraj natančno prekriva bodoči teritorij združene Evrope. Seveda ima primerjava med stanjem izpred dveh stoletij ter današnjim političnim trenutkom nekaj resnih pomanjkljivosti-recimo da je bil Napoleon hegemon in tiran, nova Evropa pa naj bi se združila na demokratskih osnovah. Če torej grobo predpostavimo, da je bila Napoleonova Evropa model za današnje združevanje, moramo presenetljivo ugotoviti, da smo bili Slovenci del tedanje Evrope. Napoleonova Evropa pa je imela eno pomanjkljivost. Sesula se je kot hišica iz kart.