Tone in Marija Brne

Pričevalci

recording logo

886

»Mora biti pa hudič tam gor, da tako bežite,« je rekel prebivalec Opčin, ko je videl mojo ženo Marijo z malim sinom v naročju in kravami, ko smo leta 1948 skrivaj bežali čez mejo v Italijo, pove 96-letni Tone Berne. Pretresljiva pripoved njega in njegove žene Marije, ki sta se oba rodila leta 1922 v Podgrajah pri Ilirski Bistrici, nas popelje daleč v zgodovino, ko je bila Primorska okupirana s strani Italije. Oba danes živita v Melbournu, kjer sta tudi zelo dejavna v slovenski skupnosti. Pri Mariji, njen dekliški priimek je Toplar, je bilo trinajstih otrok. Tone, ki pa je bil v družini daleč najmlajši, je večino časa preživel skupaj z mamo. Očeta, ki je za posledicami ujetništva med prvo svetovno vojno bolehal ter zgodaj umrl, še prej pa je delal v Ameriki, skoraj ni poznal. Tone in Marija se podrobno spomnita razmer v času fašizma in raznarodovalnega pritiska. Ko je imel Tone 19 let so ga mobilizirali Italijani in po krajšem urjenju v Milanu je bil poslan na fronto v Grčijo, kjer pa so se Italijani slabo borili. Po kapitulaciji Italije je tudi Tone padel v nemško ujetništvo. Nemci so vojne ujetnike strpali na vlak in prek Balkana prepeljali na Nizozemsko. Tako je Tone božični večer leta 1943 lačen in sestradan preživel v zaprtem vagonu na železniški postaji v Ljubljani. Takrat je bil prvič v slovenski prestolnici, a ujetnike so odpeljali naprej v Nemčijo, blizu meje z Nizozemsko, pozneje pa na Poljsko in nazadnje v Berlin, kjer je dočakal konec vojne in osvoboditev. Tone nadaljuje zanimivo pripoved, ko se peš iz Berlina odpravi proti domu in v tistih nemirnih časih doživi marsikaj zanimivega. Doma na Primorskem pa se je navkljub pričakovanjem in velikim obljubam soočil s pritiski novega režima. Oba z ženo Marijo se spominjata kako so jih silili v Komunistično partijo in potem od njih zahtevali, da poslušata pod okni kaj ljudje govorijo ter o tem poročata na partijskih sestankih. Temu se je pridružil še pritisk na kmeta, velika revščina in vsesplošno pomanjkanje, kar je veliko sposobnih mladih pognalo čez mejo v kapitalistično Italijo in naprej v svet. Tako pot sta izbrala tudi Marija in Tone, skupaj s sinom in celo z živino. Življenje jima tudi v tujini ni prizanašalo, saj sta tragično izgubila sina, vendar sta oba z globoko vero in slovensko vztrajnostjo zaživela boljše življenje v resnični svobodi, ki jo je ponujala Avstralija.

Tone in Marija Brne

Pričevalci

»Mora biti pa hudič tam gor, da tako bežite,« je rekel prebivalec Opčin, ko je videl mojo ženo Marijo z malim sinom v naročju in kravami, ko smo leta 1948 skrivaj bežali čez mejo v Italijo, pove 96-letni Tone Berne. Pretresljiva pripoved njega in njegove žene Marije, ki sta se oba rodila leta 1922 v Podgrajah pri Ilirski Bistrici, nas popelje daleč v zgodovino, ko je bila Primorska okupirana s strani Italije. Oba danes živita v Melbournu, kjer sta tudi zelo dejavna v slovenski skupnosti. Pri Mariji, njen dekliški priimek je Toplar, je bilo trinajstih otrok. Tone, ki pa je bil v družini daleč najmlajši, je večino časa preživel skupaj z mamo. Očeta, ki je za posledicami ujetništva med prvo svetovno vojno bolehal ter zgodaj umrl, še prej pa je delal v Ameriki, skoraj ni poznal. Tone in Marija se podrobno spomnita razmer v času fašizma in raznarodovalnega pritiska. Ko je imel Tone 19 let so ga mobilizirali Italijani in po krajšem urjenju v Milanu je bil poslan na fronto v Grčijo, kjer pa so se Italijani slabo borili. Po kapitulaciji Italije je tudi Tone padel v nemško ujetništvo. Nemci so vojne ujetnike strpali na vlak in prek Balkana prepeljali na Nizozemsko. Tako je Tone božični večer leta 1943 lačen in sestradan preživel v zaprtem vagonu na železniški postaji v Ljubljani. Takrat je bil prvič v slovenski prestolnici, a ujetnike so odpeljali naprej v Nemčijo, blizu meje z Nizozemsko, pozneje pa na Poljsko in nazadnje v Berlin, kjer je dočakal konec vojne in osvoboditev. Tone nadaljuje zanimivo pripoved, ko se peš iz Berlina odpravi proti domu in v tistih nemirnih časih doživi marsikaj zanimivega. Doma na Primorskem pa se je navkljub pričakovanjem in velikim obljubam soočil s pritiski novega režima. Oba z ženo Marijo se spominjata kako so jih silili v Komunistično partijo in potem od njih zahtevali, da poslušata pod okni kaj ljudje govorijo ter o tem poročata na partijskih sestankih. Temu se je pridružil še pritisk na kmeta, velika revščina in vsesplošno pomanjkanje, kar je veliko sposobnih mladih pognalo čez mejo v kapitalistično Italijo in naprej v svet. Tako pot sta izbrala tudi Marija in Tone, skupaj s sinom in celo z živino. Življenje jima tudi v tujini ni prizanašalo, saj sta tragično izgubila sina, vendar sta oba z globoko vero in slovensko vztrajnostjo zaživela boljše življenje v resnični svobodi, ki jo je ponujala Avstralija.