Hans Kraner

Pričevalci

recording logo

1086

Leta 1939 v Mariboru rojeni Hans Kraner živi danes s svojo družino v Nemčiji in se v Slovenijo vrača le še na krajše oddihe. Hans ganjen pove, da je leta 1946 zadnjič videl svojo mamo v koncentracijskem taborišču v Brestrnici, ki jo je lahko objela le njegova mlajša sestrica. Istega leta se je tudi za očetom izgubila vsaka sled, ko je neuspešno poskušal rešiti ženo in se z družino umakniti v Avstrijo. Za Hansa in za Greti, ki sta bila otroka Mariborskih Nemcev, življenje in šolanje po koncu vojne ni bilo prijetno. Kot otroka sta občutila ves gnev in sovraštvo, ki so ga nanju zlivali zagovorniki zmagovalne strani, vseeno pa ima lepe spomine na druženje s slovenskimi vrstniki. Pove tudi za primer, ko ga je v šoli učiteljica zaščitila pred sošolcem, ki ga je prijavil, da doma govorijo nemško. Teti z Gradca, ki je skrbela zanju, je uspelo, da jih je popeljala čez mejo v Avstrijo. Bolečina odraščanja brez staršev je velika še dandanes, pove Hans, ki je šele pred približno desetimi leti izvedel, da so bili njegovi starši umorjeni in zakopani nekje na Arehu, v enem masovnem grobišču na Pohorju. S sestro si prizadevata, da bi staršem lahko po tolikih letih omogočila vsaj dostojni pokop. Pričevanju g. Kranerja je dodanih nekaj dragocenih spominskih utrinkov njegovega slovenskega gostitelja Henrika Suhornika, ki pred kamero obudi travmatične spomine na umore in številna trupla, ki jih je kot otrok videl v Dravi po koncu vojne. Prav tako pripoveduje o mučenju njegovih sorodnikov v zaporih komunistične policije Ozne.

Hans Kraner

Pričevalci

Leta 1939 v Mariboru rojeni Hans Kraner živi danes s svojo družino v Nemčiji in se v Slovenijo vrača le še na krajše oddihe. Hans ganjen pove, da je leta 1946 zadnjič videl svojo mamo v koncentracijskem taborišču v Brestrnici, ki jo je lahko objela le njegova mlajša sestrica. Istega leta se je tudi za očetom izgubila vsaka sled, ko je neuspešno poskušal rešiti ženo in se z družino umakniti v Avstrijo. Za Hansa in za Greti, ki sta bila otroka Mariborskih Nemcev, življenje in šolanje po koncu vojne ni bilo prijetno. Kot otroka sta občutila ves gnev in sovraštvo, ki so ga nanju zlivali zagovorniki zmagovalne strani, vseeno pa ima lepe spomine na druženje s slovenskimi vrstniki. Pove tudi za primer, ko ga je v šoli učiteljica zaščitila pred sošolcem, ki ga je prijavil, da doma govorijo nemško. Teti z Gradca, ki je skrbela zanju, je uspelo, da jih je popeljala čez mejo v Avstrijo. Bolečina odraščanja brez staršev je velika še dandanes, pove Hans, ki je šele pred približno desetimi leti izvedel, da so bili njegovi starši umorjeni in zakopani nekje na Arehu, v enem masovnem grobišču na Pohorju. S sestro si prizadevata, da bi staršem lahko po tolikih letih omogočila vsaj dostojni pokop. Pričevanju g. Kranerja je dodanih nekaj dragocenih spominskih utrinkov njegovega slovenskega gostitelja Henrika Suhornika, ki pred kamero obudi travmatične spomine na umore in številna trupla, ki jih je kot otrok videl v Dravi po koncu vojne. Prav tako pripoveduje o mučenju njegovih sorodnikov v zaporih komunistične policije Ozne.